Toda nisem si kodral možganov zavoljo teh podpisov pod prispevki, vse je prihajalo nadme v valovih, s pravo mero uredniških pričakovanj, in če sem bil sprva le poslušalec ob kakšnem bolj zaupnem redakcijskem pomenku, če sem na začetku bolj vlekel na ušesa kot bi morda smel in hotel, sem postajal sčasoma aktivnejši, sploh zato, ker sem se sukal v krogih, ki so bili za urednika neznanka, med mladimi, ki so z domišljijo dodajali in širili polresnice o vsem in vsakomer. Tu mislim na nogomet in na nogometaše, na tiste, ki so igrali v Ljudskem vrtu, kamor me Vahtar ni pošiljal, ker je bila to sveta domena Skalickega, oltar z enim samim ključem.