Zamisel o knjigi, ki bi vedenje o konjih približala ljudem, se je porodila dr. Maksu Tušku, sicer znanemu športnemu psihologu in rednemu profesorju na ljubljanski filozofski fakulteti. Ta je za komparativno psihologijo in etologijo navdušil še hčer Maksimiljano, ki ji do konca študija psihologije manjka le zagovor diplome. Knjiga je nastajala nekaj let, avtorja sta jo pisala na podlagi opazovanja lastnih žrebcev in kobil. Konje je udomačitev v marsičem spremenila: hierarhija, ki je v divjih čredah ni mogoče spregledati, je v hlevu manj očitna; prav tako sta manj izraziti navezanost kobile (in celo konja) na mladiča - v naravi ga je mati sposobna prepoznati še po dveh letih. Ujetništvo in vzpostavljeni odnos s človekom pa nista izbrisala temeljnih lastnosti: konj kot izrazito socialna žival ima nagon po druženju, huda zabloda je imeti enega samega (avtorja v knjigi omenjata primer žrebice, ki se je v polletnem pomanjkanju stikov spoprijateljila s psom), ker se preveč naveže na lastnika in se ima lahko celo za njemu enakega, zato je teže vzpostaviti avtoriteto. Žival, ki je bila v evoluciji ves čas preganjana in se je v odnosu s človekom sprva ponavadi znašla na drugi strani kopja, je ohranila plašnost in strah pred neznanim. »Celo konj, ki ve, da se mu z menoj še ni nič hudega zgodilo, se zdrzne ob šumenju plastične vrečke,« pravi Maksimiljana.