Leta 1917 je bil Polkovnik poslan v Kingston, na vaje obrežnega topništva. Spremljali naj bi ga družina, Baldovina, sluga in civilni zdravnik, danski Kubanec dr. Selmo Copek, majhen, molčečen mož, ki je govoril zelo poredkoma in pripisoval izreden pomen vsaki abotnosti, ki se mu je utrnila. Znal je izustiti kaj v duhu: "Groza, tako je vroče, da stenice lezejo iz žimnic," ali "Po mojem mora imeti vsaka moška obleka štiriindvajset gumbov." Okorno se je izprsil, stopil za korak nazaj, se debelo zagledal v sogovornika, in ko pri tem ni ugotovil nobenega sledu začudenja, je povesil roki, kot v potrdilo nerabnosti znanja v teh logih krokodiljega dremeža. Če je kdo govoril o Ani Pavlovi ali o velenogah Duncanove, je s svojim poudarkom prirojene umišljene umske premoči pripomnil: "To sem videl v Londonu leta 1912, ob pravem trenutku. Danes sta že stari in ju je treba spodbosti s petimi injekcijami digitalisa vsakič, ko odškrneta le rideau." S svojim gostljatim, znanstveniškim prostaštvom je bil v neprestani pripravljenosti, da tujejezično blekne kaj tjavdan ali se usidra v kakem splošno znanem reku, nakar je skrepenel v obraz, kot da je zaman vsakršen odgovor in se mu zdi nepojmljivo rojstvo kakršnegakoli dvogovora. Hodil je po King Street, ob Polkovniku, ko je zagledal velikega črnega stražnika, z vsemi pritikami angleškega policaja, ki je usmerjal mali promet z raznovrstno obrednostjo in togimi gibi, kot v kakem evropsko pomembnem mestu. Pred stražnikovo dvignjeno roko je zavrl majhen voz, ki ga je vlekel ljubek, razumevajoč oslič. Ob stražnikovi togosti je hudomušno živinče modro kimalo in se posmihalo klavrni, piškavi slovesnosti. Pač pa dr. Selmo Copek ni zaznal meteorskega in homerskega dogajanja, ki ga je izvolilo povezati v čarobno razmerje s prometnikom. Nasičeno jeklenomoder, zgoščen oblak, podoben tistim, ki so obdajali Hero ali Palado, kadar sta se šli kazat tevkroškim ali ahajskim borcem, se je privrtinčil, kot bi se bil ukresal iz iskre sinjeokega ozračja, izpod stražnikove desne pazduhe, prešinil kričave trgovce pa vzravnane rogoznice, ki jih je pregibal godrnjav vetrič, in se vgnezdil v dr. Copekovi levi podpazduhi. Polt prekmorskega Danca je ponujala neponovljive različice in inačice. Velika, otopela znojnica nemilo rožnate barve je hrustljavo skrepenevala pod usnjatim prodorom našega sonca. Neprikupne posledice njegovega povrhnjega žitja so se izražale v svinčeno rožnati barvi, ki se je umikala kreolsko ožgani sieni, tako da se je zdelo, kot da mu koža poka s tornim prasketom anatovih semen. Ko mu je oblak zavzel podpazduho, je začutil v telesu novo zateženost in jo začel krinkati s harlekinovskimi zarobki važnosti, a ga je potem nova težnost spet vsega prevzela in izčrpala do strahotne onemoglosti. Po vrnitvi v svojo hotelsko sobo je spal pozno v dan in se končno odpravil v jedilnico, ko so gostje že odhajali. Tri, štiri mize so brž zaznale prihod novega móška. Kisljav vonj po mačji scalini je z oksidiranimi puščicami bodel v nos in se širil okrog njega kot žvepleni cvet Orka ali Moire.