Ljudje imamo športe radi zato, ker praviloma prinašajo pozitivne reči: če jih prakticiramo, smo bolj zdravi in krepki. Zraven pa je tudi še dejavnik tveganja in negotovosti, tako rekoč hazarda, ki naše – sploh moško – zanimanje za to še poveča. In pri tem že preidemo tudi na območje, ko naša aktivna udeleženost ni več nujna: tudi če smo docela pasivni, nevključeni, se v dogajanje lahko vživljamo in v njem uživamo, kot da bi sodelovali; poleg tega pa nas ponavadi zmaga bolj veseli, kot pa nas žalosti poraz neke ekipe ali posameznika, ki pač ni ista oseba, kot smo mi sami: od njega oziroma njih se lahko po hitrem postopku disociiramo in nas v primeru slabega izida neha(jo) zanimati in sekirati. Od nas in od obdobja ali faze, v kateri smo, je odvisno, kaj nas bolj privlači – ali aktivna ali pasivna scena. Seveda pa je privlačnost športov še v čem drugem kot le v povedanem. Komu so lahko všeč tudi sami ljudje, ki se ukvarjajo z njimi – skorajda po definiciji so to postavni in s tem čedni predstavniki človeštva. Zadnje desetletje in več se je tudi izrazito razvila moda športnih oblačil, ki neskromno poudarja razne prednosti treniranih teles in njihov seksapil. Kakšna razlika je na primer, če gledate žensko košarkarsko tekmo, v kateri ena ekipa nosi široke mahedrače, druga pa sodobne oprijete drese – kot bi primerjal krave in kobile. Še poseben seksapil pa odsevajo sodobni športni zvezdniki tudi zaradi nenormalnih zaslužkov, ki jih kasirajo.