Prav zaradi vsestranskosti družbenega žrtvovanja, ki ga je odhajajoča Juppéjeva vlada zahtevala za uresničitev skupne evropske valute, so lahko Francozi tako množično glasovali proti. Pa čeprav bi se kot zgodovinski dediči stavka "Aprés moi, le déluge!" (Za menoj potop, Louis XIV) lahko spomnili, da zavračanje realnosti na evropski celini še bolj kot kje drugje prinaša kri. Francoski volilci so spregledali, da zmanjšanje družbenih stroškov ni izmišljotina desničarske vlade, ki bi bila zaradi evropskih projektov preveč obsedena z zmanjševanjem nacionalne suverenosti, ampak preprosta gospodarska nujnost. Podobno kot francoski ali nemški se motijo tudi slovenski nasprotniki evropske ideje. Suverenost, ki je že po definiciji ni mogoče jesti, se lahko sprevrže v šalo ali tragedijo, če se donkihotovsko spopada s tokovi časa. Namesto patetičnega klicanja proti prodaji narodove samobitnosti zato potrebujejo tako razvitejši kot manj razviti deli Evrope razmislek o tem, ali gre združevanje sploh dovolj daleč. Prebrisane ovire pretoku kapitala in delovne sile, ki naj bi jih v zaščito svojega koščka obale in drugih naravnih lepot od drugih evropskih držav prepisala Slovenija, so pogosto samo še ena cokla razvoju, to pa na koncu kot bumerang udari po glavi vse. Evropa (s Slovenijo vred) ne potrebuje še več prepovedi, ampak več priložnosti, saj je največja sramota tista dvomestna številka, ki označuje nezaposlene. Prepričanje, da lahko pri nezaposlenosti pomaga več nacionalne suverenosti, pa je navadno zatiskanje oči.