Positano pravzaprav nima lokalčka, v katerem bi posedal zvečer in zrl na morje... Vsak košček obale je maksimalno izkoriščen, obdelan. Najboljše strateške točke, torej ob morju ali s čudovitim razgledom, so zasedle restavracije. Restavracije so edino družabno življenje, ko greš ven, se greš hranit. Kakšen bo obred druženja, je odvisno od tega, koliko si pripravljen plačati. Že na prvem večernem spustu od hotela do plaže sva naletela na Slovenko, ki je že od samega navdušenja, da je tu srečala nekoga, ki govori slovensko, začela nepovezano brbljati o lepotah te vasice, tu je že od aprila, srečna je, da je tukaj dobila delo, in sploh v tako eminentni restavraciji, kot je Chez Black... Dela kot hostesa, gostiteljica, hm, sirena, ki vabi ugledne goste, za 1400 evrov na mesec, zelo veliko, sploh v primerjavi z njenimi kolegicami natakaricami... Edino, kar jo moti, pravi, ko mimogrede pomaha ribičem, pozdravi natakarje, ki se opirajo na podboje restavracij, edino, kar jo moti, zadihano nadaljuje, ko se spuščava po stopnicah, je, da med delom ne sme pozdraviti nikogar, ki ni dovolj ugleden, tudi prijateljev ne, sicer ji lastnik zmanjša honorar. Zdaj je razvila poseben občutek za to, kdo je zares bogat, kdo si zares lahko privošči večerjo v Chez Blacku in kdo ne... Okrog sto do sto petdeset evrov za dve osebi. Chez Black, pa tudi Tre Sorrele poleg njega so zvečer galerija bizarnih parov, sivolasih urejenih gospodov in morda preveč izzivalno oblečenih dvajset- in tridesetletnic, tretjerazrednih manekenk, nekdanjih misic, lepo oblečenih gostov, igralcev, umetnikov, jahtašev... »Ah, tam so predvsem snobi«, z nasmeškom oceni Lorenzo zadnji dan v Mediterraneu. Prave zvezde večerjajo v svojih lastnih vilah ali gredo v la Sirenuse. Chez Black je predvsem razkazovanje, promenada ničevosti. Tam se ne bosta nikoli imela tako fino, se zareži in pomigne na slikarja, ki tokrat na drugem koncu terase s prepevanjem neapeljskih pesmi zabava skupinico Avstralcev.