Producenti. Producenti na knjižnem področju so večinoma založniki in tudi drugi, denimo DSP. Slovenski prostor zaznamuje veliko manjših založb, le ena zares velika in malo takih, ki jih moremo označiti kot srednje velike. Vse lahko enakopravno kandidirajo za sofinanciranje programov in projektov v javnem interesu. Kot kažejo raziskave, so glavno breme izdajanja zahtevnejšega leposlovja in humanistike po osamosvojitvi prevzele tako imenovane neprofitne založbe. Te delujejo v zelo težavnih razmerah. Praviloma so brez lastnih prodajnih poti in z zelo skromno infrastrukturo. V nasprotju s producenti na drugih področjih umetnosti, s katerimi so zakonsko sicer izenačeni, nimajo pravice do sofinanciranja neprogramskih stroškov. Na podlagi predloga NKP tako imenovane Šeligove skupine je ministrstvo za kulturo z letom 2002 že uvedlo financiranje neprogramskih stroškov izbranim producentom, že čez dve leti pa je zaradi pomanjkanja denarja to prakso ukinilo. Če želimo dolgoročno zaščititi visoko raven neprofitnega založništva, moramo v okviru danih možnosti uvesti določeno obliko sofinanciranja stalnih stroškov, za začetek vsaj stroškov najema prostorov in deleža stroškov dela strokovnih sodelavcev. Sicer se utegne zgoditi amaterizacija ali komercializacija založb, ki večinoma izdajajo knjige v javnem interesu. Neprofitni založniki se lahko okrepijo tudi s spremenjeno nabavno politiko splošnoizobraževalnih knjižnic in učinkovitejšo knjigarniško mrežo. Hkrati pa ne kaže pozabiti na nižanje stroškov s povezovanjem manjših založnikov, pri čemer bi država lahko pomagala z investicijami (denimo digitalni tisk). Pomembna se zdi tudi podpora države pri iskanju evropskih virov, ki bi lahko bila z vzpostavitvijo agencije bolj realna.