Spočetka je bilo tako, da je bilo treba poprijeti tam, kjer je narekovala slovaropisna potreba. Tako je Joža Meze najprej delala pri zbiranju gradiva, celo narečnega, nato pri sestavljanju alfabetarija, pozneje alfabetarijev za naslednje knjige slovarja, že bolj domišljene faze dela pa so ji nalagale višja zahtevna opravila, to je dosego meril za uvrščanje terminološkega gradiva v slovar, izdelava tipov slovarskih razlag za uslovarjene strokovne izraze (samo slovarnikom je znano, koliko sistematičnega znanja iz komaj obvladljivih strokovnih področjih, a tudi potrpežljivega dela zahtevajo ta opravila), potem pa še izdelava tipov slovarskih člankov in končno koordinacija med tipi slovarskih razlag za urejeno besednovrstno in sploh slovaropisno prikazovanje besednega ter frazemskega gradiva. V vsem tem in še mnogem je shranjeno delo Jože Meze in prava uteha je, da ji je bilo – redakorici in urednici – dano doživeti izid celotnega dela in po vrsti vsake izmed petih knjig ter hkrati s priznaji in občudovanjem videti v njih lastni prispevek k največjemu, doslej nepreseženemu in seveda kolektivnemu projektu slovenskega jezikoslovja in leksikografije.