Od srede do petka se je Adam Lozanić za kratek čas videval z delodajalcema, nekajkrat tudi z gospodinjo Zlatano. Skrivnostna moški in ženska sta bila zadovoljna z napisom na zatrepu, gospa je mladeniča odpeljala v pritličje hiše, naročila, kaj ima v prihodnje tam postoriti, se izgovorila na obveznosti in s soprogom vred znova izginila. Študent je prebil v vili tri dni, ne da bi stopil ven vse do poznega večera; ni srečal senčnih Lelekov, profesorja Tiosavljevića ali dekleta, ni se zmenil za svojega hrupnega soseda in vreščeča otroka; sklanjal se je nad knjigo, vezano v safian, grizljal konec grafitnega svinčnika, kot mesečen brskal po knjigah Slovarja Matice srpske ali Pravopisu; branje je prekinil samo enkrat, ko ga je klical Kusmuk in se skrbno pozanimal, ali je že premagal prehlad. Resda se ni mogel otresti nenehnega zoprnega občutka, da mu nekdo sledi, in če se je urno vrnil stran ali dve nazaj, se mu je zazdelo, da je prepoznal Pokimico, z vojaško kratko pristriženimi lasmi, včasih prezirljivega izraza, drugič z obrazom, namrščenim v nedvoumnem sovraštvu. V kuhinjo je zahajal zaman, tam je vselej našel samo ostarelo gospodinjo, zaposleno z branjem receptov, dodajanjem svojih sestavin in pripravljanjem jedi. Naj se je še tako trudil, starka ni razumela ničesar; od nje je dobival odgovore, iz katerih je izvedel le, da svežino kvasa preveriš tako, da od funta odščipneš mrvico in jo daš v vodo in če plava: "Potem je tvoj kvasek dober in za rabo!" In podobno. Zlatana je govorila zgolj o kulinariki. Za vse drugo je bila gluha ali pa se je modro pretvarjala, da ne sliši.