Besedo fak imajo na jeziku tudi tisti, ki jim nikoli ni prišlo na misel, da bi izgovorili kaj prostaškega. Zdi pa se mi, da je najbolj pomembno, da se je v 90. letih pojavila vrsta avtorjev, ki jih v književnosti zanima neposredna stvarnost, ki jo živimo ali mislimo, da jo živimo ob podpori medijskih podob. Miljenko Jergović, nedvomno eden najpomembnejših avtorjev 90. let, in to kakovostno in količinsko (prav količinsko niti slučajno ni nepomembno), je s svojimi sijajnimi knjigami pripovedk ( Sarajevski malboro, Karivani, Mama Leone ) Evropo seznanil s hrvaško literaturo in tako že v začetku 90. let opravil za hrvaško književnost levji del posla. Robert Perišić je ključni hrvaški pisatelj 90., in to seveda priznavajo tudi tisti, ki jim Perišićeva književnost ni blizu. To so sijajne kratke pripovedi, ki raziskujejo stanje na Hrvaškem v preteklem desetletju. Ante Tomić je zasekal na sarkastično in groteskno deblo hrvaške sodobne proze tisto, kar imenujemo nedolžen češki humor, in dosegel velik uspeh. Brez pretiravanja lahko rečem, da ima hrvaška proza danes sijajne pisatelje, ki jih ne vodi neka skupna poetika ali, bognedaj, politična izhodišča, temveč preprosto dobro pišejo - Stanko Andrić, Neven Ušumović, Robert Mlinarec, Senko Karuza, Boro Radaković, Đermano Senjanović, Roman Simić ...