Letošnji dobitnik Ninove nagrade je manj znan celo srbski javnosti, to je Goran Petrovič z romanom, ki ima nenavaden naslov "Kramarija Pri srečni roki". Je pisatelj srednje generacije, napisal je že nekaj romanov in knjigo pripovedk. Tudi on ne prinaša velikih novosti na področju oblike, vendar se surove srbske resničnosti loteva skoraj lirično. V svojem romanu zajema zelo široko obdobje, skoraj vse 20. stoletje srbske zgodovine od atentata na kralja Aleksandra Obrenoviča leta 1903 do dolgo pričakovanih sprememb v Srbiji v zadnjem letu 20. stoletja. Vendar vse to opisuje skozi izrazito intimno zgodbo o nekaj prepletenih ljubeznih. Glavni junak več kot 300 strani obsegajoče knjige ni človek, marveč Knjiga, Književnost kot taka. V romanu vsi junaki čitajo, se tako ali drugače ukvarjajo z literaturo in očitno avtor poskuša obravnavati srbsko problematiko na povsem nov način. Je tudi prvi srbski pisatelj, dobitnik Ninove nagrade, ki po daljšem času daje prednost fikciji pred resničnostjo in tako poskuša vplivati na resničnost ter jo spremeniti. Pojav take erudicije v novejši srbski prozi je vsekakor vreden pohvale, vendar je zaenkrat prej izjema kakor pa pravilo. Treba je poudariti, da je Petrovičev roman zelo beograjska knjiga, zato najbrž ne bo kmalu prevedena v slovenščino. Vendar je branje v izvirniku resnično popolno doživetje.