Na eno tako turo, »Blair Witch Hunt«, ki jo vodi pravkar spuščeni mentalni pacient, se prijavijo tip, ki piše knjigo o Čarovnici iz Blaira (ej, koga briga!), njegova noseča bejba (idealen kraj za splav!), Goth-bejba (slaba imitacija Morticie Addams!) in samozvana čarovnica (z joški!). Vsi igrajo tako slabo, da imajo kar svoja imena, s sabo pa tono snemalne opreme - no, ko v gozdu pade noč, se začnejo zapijati in zakajati, tako da se zjutraj ne spomnijo, kaj se je zgodilo. Kolektivna amnezija. Tabor je opustošen - preživijo le kasete. Kul, pa si poglejmo, kaj se je zgodilo... ee, kaj smo posneli. Vidite, spet se je vse posnelo samo od sebe. Avtomatično. Podobno kot v Čarovnici iz Blaira, kjer sta režiserja Eduardo Sanchez & Daniel Myrick (zdaj le izvršna producenta), tri igralce opremila s snemalno opremo in jih poslala skozi gozd - kar so posneli, je bilo to, kar se je zgodilo. Zunaj tega, kar so posneli, ni bilo nič. In ta improvizirani nič - ta horror vacui - je na njih pritiskal kot pošast. V Knjigi senc ta neopoganski nič napihnejo v serijo klišejev, ki jih lahko vidite v katerikoli grozljivki (Rosemaryjin otrok, Izganjalec hudiča, Prerokba, Evil Dead, Noč živih mrtvecev). V Čarovnici iz Blaira se ni nič videlo - v Knjigi senc nas bombardirajo s flashbacki, sanjami, halucinacijami, paralelnimi zasliševanji, spektralnimi bliski, obrednimi vriski in otroškimi piski. In s krvjo, se razume. Nič ni več prepuščeno domišljiji. Vse tisto, kar je bilo v Čarovnici iz Blaira zgolj sugerirano, je tu zapakirano z avtopilotskimi klišeji. Junaki, ki so se prej živčno, napeto, prestrašeno opotekali med tišino, gozdnimi šumi, svojimi kriki in vizijo svojih kamer, zdaj bežijo pred non-stop heavy metalom. Itak imajo le eno nalogo: da izginejo. Čim prej, tem bolje, huh! Knjiga senc je bližje slasherju Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje kot pa Čarovnici iz Blaira. Še huje, videti je kot trinajsto nadaljevanje Čarovnice iz Blaira. Tako daleč pade od originala. Knjiga senc, ki se začne kot parodija na svojo mitologijo in nadaljuje kot film, zrel za neskončno parodijo, se požvižga na tisto, kar je bilo v originalu dobro in originalno. Nič, Čarovnica iz Blaira je bila očitno le lambada. Ni trajala.