To je res, a je treba vedeti, da lahko le del problemov slovenskih kmetij in socialnega zavarovanja kmetov rešujemo s pokojninskim sistemom in solidarnostjo med vsemi skupinami zavarovancev, ki je že zdaj velika. To je razvidno iz podatkov, saj so bili v letu 1997 izdatki za kmečke pokojnine 14,6 milijarde tolarjev, medtem ko so kmetje sami prispevali za zavarovanje 2,9 milijarde tolarjev. Razliko med tem zneskom je v višini treh milijard tolarjev pokrila država, 8,6 milijarde tolarjev pa je prišlo iz solidarnosti drugih zavarovancev. Razprava o še večji solidarnosti je možna tudi naprej, vendar menim, da predvsem znotraj kmetijske politike. Ministrstvo za kmetijstvo bi moralo prispevati v obliki spodbujanja kmetijske dejavnosti predvsem za mlade kmete, ker je izredno pomembno, da bi mladi ostali doma. V pokojninskih sistemih EU država pet ali deset let spodbuja in stori vse, da mladi ostajajo na kmetijah. Del dogovora ob sprejemanju pokojninskega zakona bi zato moral biti, da se bo del sredstev za mlade kmete namenjal iz proračuna.