Zaposlen je le Milan. Kot "izposojen delavec" se vozi onstran meje v eno od italijanskih livarn, kjer dela za slovenskega privatnika, za našo plačo in za potne stroške, ki gredo največkrat za otroke. "Še sreča, da imam službo," prizna Čopijev, "kajti na tem koncu je obupno. Ni dela in ni priložnosti, prijeti moraš za tisto, kar je." Milan ni končal šole za mehanika, ker se je prej poročil. Smeje razloži, da so prehitro začeli prihajati otroci; trenutno dela kot strugar, kdo ve, kaj bo počel prihodnje leto. Klavdija, ki je stara osemindvajset let, ima le dve leti delovne dobe. Šole za šivilje v Celju ni končala, ker se je v tretjem letniku resno zaljubila, kmalu zanosila in pri osemnajstih že omožila, potem pa so drug za drugim prihajali otroci. Medtem je oslepela na eno oko, kar naj bi bila posledica treh carskih rezov, pravi. Dela v Posočju zanjo ni, doma za otroke kaj zašije, a težko, ker slabo vidi. Upa na invalidsko oceno in čaka na kakšen invalidski dodatek, ki bi malce okrepil kilav družinski proračun. Doslej je lahko tu in tam računala zgolj na enkratno socialno pomoč.