Že njegovo prvo ime veliko pove. Dalo bi se ga prevesti &tisti, ki izziva &in ki je skorajda večen. Dvaindvajset let je na oblasti in tudi deset let po zalivski vojni, ki naj bi ga dotolkla, njegov položaj ni bil nikoli resneje ogrožen. Pravijo, da ima sedem življenj. Kakor mačka vedno pade na noge in preživi. Ne le ameriške predsednike, tudi sovražnega turškega in sirskega, pa iranske ajatole. Tako kot njegov predhodnik, prejšnji iraški predsednik, Ahmed Bakr, se je tudi Saddam Hussein rodil v iraškem mestecu Tikrit, in sicer 28. aprila 1937. Njegovi starši so bili revni kmetje, oče je nekaj mesecev po Saddamovem rojstvu umrl & tako piše v Saddamovem uradnem življenjepisu, po drugih virih pa je oče mater zapustil. Kakorkoli, mati se je vnovič omožila in za Saddama se je začel pekel. Krušni oče ga je tepel in ga žalil, silil ga je, da je dolge ure delal na polju, in tudi v šolo ga ni pustil. Pri desetih letih ga je k sebi v Bagdad vzel materin brat, oficir v iraški vojski, Khairallah Tulfah. Ta je močno vplival na Saddamovo življenje& pri dvajsetih letih naj bi ga napeljal na prvi umor & ubil naj bi nekega pomembnega komunista iz domačega kraja Tikrit. Kar nekaj let pozneje je Saddam Khairallaha imenoval za bagdadskega župana in ga tudi kmalu odstavil, saj je ta svoj položaj izrabljal za materialno korist. Khairallah je tudi avtor knjige z naslovom: "Trije, ki jih Bog ne bi smel ustvariti: Perzijci, Judje in muhe." Saddam se je začel šolati v Bagdadu. V drugem letniku srednje šole je začel aktivno delovati v arabski Socialistični stranki Preporoda (Ba'ath) in kmalu postal njen član. Dogodek, ki je odločno začrtal njegovo pot, pa je bil poskus atentata na iraškega premiera Abdula Kasima leta 1959. Saddam je vodil skupino desetih mladeničev, izbranih za zahtevno nalogo. Med neuspešno akcijo je bil ranjen in potem v odsotnosti obsojen na smrt. Pobegnil je v Sirijo in kasneje v Egipt, kjer je leta 1961 končal srednjo šolo. V tem času je postal tudi vodja kairske skupine stranke Ba'ath. V Kairu se je leta 1962 vpisal na študij prava. Še preden pa je končal prvi letnik, se je vrnil v Bagdad, saj je njegova stranka februarja leta 1963 v Iraku prišla na oblast. Že novembra naslednje leto je stranka Ba'ath izgubila oblast, Saddam pa je kot njen pomemben član za nekaj let pristal v zaporu. Po pobegu iz zapora je postal vodja stranke in bil eden ključnih mož pri izvedbi državnega udara, po katerem je njegova stranka leta 1968 spet prišla na oblast. Njegova zvezda je začela vzhajati, ko je začel tesno sodelovati s predsednikom države Ahmadom Hassanom al&Bakrom in pravzaprav skupaj z njim vodil državo. Kmalu po vrnitvi iz Kaira se je Saddam poročil z mlado učiteljico, ki jo je poznal že iz otroštva. Rodilo se jima je pet otrok, dva sinova in tri hčere. Po poroki je bilo videti, da je z družinskim življenjem zadovoljen, in postal je zgleden družinski človek. Vseskozi je bil prepričan, da je izobrazba nujna za politično kariero, zato ni nikoli opustil študija prava. Leta 1970 je diplomiral na bagdadski univerzi. Njegove vrline & potrpežljivost, preudarnost in pogum, pomešane z močno voljo, so mu omogočile ne le priti na čelo stranke Ba'ath, temveč tudi na čelo države. Že pri dvajsetih letih, ko je bil še mlad politični aktivist, so se te sposobnosti izražale pri organizaciji stavk, uličnih demonstracij in drznem poskusu atentata na diktatorja Kasima. Deloma so bile izraz nezaupanja v družbo, ki ji ni uspelo prisluhniti željam ljudstva, deloma pa je bila to reakcija proti tujemu izkoriščanju. Odraščanje v takšnem ozračju je v njegovo osebnost vnašalo močan odpor do imperializma, predvsem britanskega, in globoko nezaupanje v sistem, ki je dajal ugodnosti le peščici privilegiranih. Takšne razmere lahko pojasnijo njegovo pripravljenost, da postane uporniški nacionalist in sprejme socialistične doktrine stranke Ba'ath. Še močnejša pa je bila njegova želja po oblasti.