Ljudje se zapirajo v “interesna plemena”: ideološke skupine, novodobske, vzhodnjaške in ateistične sekte, verske ali protiverske fundamentaliste, klube navijačev, hujskačev … Skratka, isti ljudje, ki na ves glas govorijo o pluralnosti, multikulturnosti in toleranci, v praksi odrekajo pravico do javnega izražanja in delovanja drugačnim od sebe. Samo pomislimo, koliko sovražnega govora in posploševanj, podtikanj, laži in izmišljotin se pri nas dnevno proizvede na račun katolištva in Cerkve. Zaskrbljujoče je to, da smo se na ta patološki pojav navadili vsi, tako katoličani kot sicer iskreni zagovorniki strpnosti in pluralnosti. Vsem po vrsti se zdi samoumevno in brez ščepca dvoma in kritičnosti sprejemamo, da katoliški Cerkvi pripada vloga dežurnega krivca, grešnega kozla in javnega bav-bava. Ali to kaj prispeva boljšemu sožitju, je seveda že drugo vprašanje! Te dni je Slovenija postala članica Schengena, zato za državljane Slovenije ne bo več meja znotraj EU. Ni treba utemeljevati, da so zunanje meje potrebne, toda zna se zgoditi, da jih spremenimo v nov zid in naredimo iz EU novo “pleme”, ki je zaradi svoje blaginje samozadostno in neobčutljivo za druge. No, to, da so evropski predstavniki povabili v Bohinj naša misijonarja - poleg Opeka še Toneta Kerina - je zelo pozitivno znamenje. Kaže namreč, da odgovorni v EU vendarle nočejo skupnosti, v kateri ne bi bilo prostora za sodobne “Marije in Jožefe” in bi se morali “božji otroci” rojevati v hlevih zunaj evropskega obzidja. Pri ohranjanju te odprtosti, zavesti o enotnosti človeštva in solidarnosti ima zadnjih 2000 let betlehemski dogodek levji delež, zato mu velja prisluhniti in se iz njega učiti, predvsem pa si prizadevati, da bi stopili v šolo božjega Sina in se pri njem učili ljubezni brez meja. Drago K. Ocvirk profesorji, učitelji, inženirji, tehniki. S tem je po njegovem mnenju dokazoval malgaški vladi ter vsem t.i. ekspertom po svetu, “ki zasedajo in trosijo toliko denarja”, da se da s trdno voljo, vero ter zaupanjem v človeka premagati 80 odstotkov revščine kjer koli po svetu. “To smo dokazali z dejanji in življenjem, in ne z besedami,” je še dodal misijonar na Madagaskarju. Tisočletne cilje, katerih namen je do leta 2015 zmanjšati revščino za 50 odstotkov, ocenjuje Opeka kot nesmisel. Po njegovem mnenju je prav, da si ljudje zastavljajo cilje, se pa sprašuje, kaj bo z ostalimi 50 odstotki revnih. Dejal je, da je s tem, ko je stopil v “smetišče” (kjer je pomagal otrokom, ki so tam iskali hrano), bil deležen pozornosti številnih