Kot najbrž večina mam v Armeniji, je Toma svojo debelušno osemletno hčer h kosilu priklicala z glasnim dretjem, nagnjena skozi okno na dvorišče. Dvorišče pa je bila slabo pokošena trava ali bolj šavje, na novo zrasla nizka drevesa, ker so med vojno prejšnja posekali za kurjavo, pa iz lesa zbite, neurejeno pometane garaže in z visoko železno mrežo zadelane gredice in brajde s klopcami v senci in svinjarija, zmetana pod blok, ker je bil prav tako kot tisti v Megriju zazidan na betonskih pilotih in kakšnega pol metra od tal. Kesona nisem srečal, zato pa sem po navodilu Tome nič drugače kot vsi prebivalci posodo s smetmi stresal v med betonske plošče ujet, kar hitro tekoč in vode poln potok (kanal), ki je dvorišče razdelil na levi in desni breg. Ozka lesena brv ni priporočala pijančevanja. Kje sem doma, pa sem si med množico na las podobnimi bloki zapomnil po debeli, najbrž plinski cevi, ki je dovoz k mojemu bloku prečkala po zraku, dovolj visoko, da se je pod njo prebil tudi tovornjak in je zato spominjala na kak cevasti slavolok. V nekdanji SZ so, sicer ne vem, zakaj, plinske in najbrž še kakšne cevi vlačili nad zemljo. Dvosobno stanovanje bi v središču mesta težko dobil pod 20.000 dolarjev, tukaj pa so se cene gibale proti deset tisoč. Soseska Bangladeš je bila še cenejša.