Pritiskala je poletna vročina. Virida je sedela sama, v misli zatopljena, ob odprtem oknu in gledala čez gozdove in travnike, bleščečo se Savo in snežno bele planine v daljavi. Drugikrat je bila zunaj na grajskem vrtiču, kjer je sedela na klopci v senci košatega gabra in poslušala oglašanje ptičev, brenčanje čebel in hroščev. Večkrat je imela s seboj kako knjigo ali sliko, toda dostikrat ni brala, ampak premišljevala svoje tako nenavadno življenje. Njene misli so odplavale z malega vrta daleč, daleč čez gore in kdo more povedati, kje so se mudile najrajši in največkrat! Ali so bili to njeni otroci, ali rajni Leopold, na katere je mislila, ali krasni Milan, kamor je splaval često njen duh? Potem je pobrala knjigo ali svoje delo in odšla, kamor je velel dnevni red. Tako so potekali dnevi. Le nedelja je bila izjema, da je prišla ali prijahala v samostansko cerkev k Božji službi; pa še to jo je mučilo. Zato si je izprosila od opata, da je prihajal ob nedeljah in praznikih eden izmed menihov opravljat v grajsko kapelico službo Božjo. Tako je bila še bolj v samoti, ločena od vsega sveta.