Z lesom se človek v preteklosti ni zgolj grel in si pripravljal hrano. Z njegovo obdelavo je ustvarjal temelje civilizacije. Prav na Ljubljanskem barju so arheologi odkrili najstarejše kolo na svetu, izdelano iz lesa, staro vsaj 5100 let. Seznam najdb pa se s tem ne konča. V strugi Ljubljanice so našli denimo ost sulice iz lesa tise, ki je sejala pogubo pred približno 38.000 leti.Ob rojstvu so človeka še nedavno položili v leseno zibko, ob smrti pa vsaj tod naokoli v leseno krsto. A tudi danes, ko so les zamenjali modernejši materiali, kot so beton, jeklo, aluminij in plastika, še vedno najdete ljudi, ki prisegajo nanj. Ob srečanju z njimi je še huje kot ob prvem obisku krožka ljubiteljev astronomije. Veš premalo, nimaš pravega odnosa in radi bi ti povedali in pokazali vse. Njihove elipse so letnice borov, jelk, smrek, orehov, lip, bukev in drugih dreves. Asteroide in lune iščejo v grčah, ki jih namerno pustijo v izdelkih iz masivnega lesa, oddaljene galaksije pa odkrivajo v skrajnih možnostih obdelave lesa, ki se jim še lahko približajo.Jutri zvečer se bo v Cankarjevem domu v Ljubljani sklenila prireditev Čar lesa. Na njej ivernih plošč in lesenih izdelkov, ki jih Slovenci vsak konec tedna čez Alpe vozijo iz celovške modre pohištvene prodajalne z rumenim napisom ali iz blagovno-trgovinskih središč v okolici slovenskih mest, ni in nikoli ne bo. Oddelek za lesarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti in Svet za les sta na razstavo uvrstila samo unikatne izdelke iz masivnega lesa. Kot v vsakem krožku presežnikov tudi slovenski lesarji niso imuni za ljubosumje in medsebojno primerjanje ter razprtije. Kljub temu je mogoče na prireditvi videti nekatere izmed najsvetlejših zvezd v lesni industriji.Magija se ne skriva v plastiki»Kaj pomeni tristo šestdeset kilogramov ogljikovega dioksida? Ali je to ogljični odtis izdelka?« vpraša gospa med motanjem okoli jedilne mize nenavadnih oblik. »Ravno nasprotno, leseni izdelki so naravno skladišče ogljikovega dioksida,« pojasni pobudnik in soorganizator prireditve Franc Pohleven. Kubični meter lesenih izdelkov prispeva k znižanju dveh ton ogljikovega dioksida.Profesor na biotehniški fakulteti je aktivist. Zadnjih nekaj let vztrajno opozarja slovensko javnost in politiko, da v slovenskih gozdovih zraste sedem milijonov in pol kubičnih metrov lesa na leto. »Posekamo ga tri milijone in zelo nespametno bi bilo preostale štiri milijone skuriti,« hiti razlagati Pohleven, ki je prepričan, da bi morali povečati sečnjo in pospešiti predelavo lesa v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Če gozda ne bomo izkoriščali, bomo povzročili njegov propad, pribije. V hladni marmornati dvorani Cankarjevega doma okrasne lesene posode in pladnji, konjiček za otroke, kuhinjski pripomočki, mize, stoli, glasbila, kolo, čoln, stavbno pohištvo in sestavni deli lesenih hiš pod bledo svetlobo varčnih žarnic vseeno delujejo presenetljivo toplo.»Odločil sem se, da naredim antidizajn,« zabrusi na mojo pripombo, da je leseni dvosed »nekoliko nenavadne oblike«, svobodni kipar Samo Skoberne, ki sicer ustvarja v Nemčiji. Pri delu uporablja odpadni les, ki nastane pri gradnji lesenih hiš. Omenjeni lesni odpadki sicer pripadajo naročnikom in jih lahko porabijo za ogrevanje, a Škoberne iz ostankov zanje po naročilu izdeluje »opremo, pohištvo, skulpture, karkoli«.V dvosedu se »vidi resničnost«, nadaljuje in zatrdi, da uporablja naravna lepila, izdelke pa naolji ter jih tako zaščiti pred obrabo. »Vse moje stvari, ki stojijo v naravi, so tako kot vsako živo bitje obsojene na propad,« obmeji Skoberne moja razmišljanja o tem, kako se les obrabi, dobi patino in umaže. »V kambiju, torej v pasu, kjer drevo raste, celice nastajajo, se delijo, delno gredo v les, delno v skorjo. To je tako kot pri ljudeh. Tam, na sledi tega življenja, so vsekakor tudi magični momenti, ki jih v izdelkih odkrivam in pokažem ljudem,« sklene razmišljanje kipar.Ne glede na to je danes večina potrošnikov prepričana, da se največja magija skriva v plastiki. Denimo v plastičnih oknih. Zakaj bi bila lesena boljša? »Poglejte, to sploh ni vprašanje, kaj je boljše, ker vemo, da je les trajnosten in obnovljiv material. Taka vprašanja so celo neumestna. Plastika je za razliko od lesa človeku in okolju neprijazen material,« me z besedami posede na klop ob steni dvorane direktor strokovne revije Les Bojan Pogorevc. Ne dam se zlahka in lesarsko industrijo označim za lobi, ki je pač premeteno začutil in začel izkoriščati ekološko nišo. »Lesna industrija tega ni začutila, takšna že ves čas je,« odgovori Pogorevc. Pokaže okno, ki je sicer popolnoma nov tehnološki izdelek, a ima na notranji strani vdelan sto let star les. Zakaj? »Pokazati smo želeli, da je to možno. Za nekoga je lahko ta estetska vrednost izjemnega pomena.« Najsodobnejša plastična okna imajo pet prekatov, ki naj bi zagotavljali boljšo toplotno zaščito, »les pa ima zaradi svoje strukture na enaki površini nekaj tisoč prekatov,« pove Pogorevc. Material, kot je les, je nemogoče ustvariti po umetni poti; po njegovih besedah je visokotehnološki dosežek narave in od nas zahteva visokotehnološko znanje. »Žal ga nismo znali uporabiti v vseh možnostih, ki nam jih ponuja. Sicer imamo v Sloveniji bogata znanja, a jih ne uporabljamo,« je prepričan.Med eksponati se sprehaja tudi poslovnež azijskega rodu z zelenim kovčkom. Ne preseneti me, da je, kovček seveda, iz lesa. »Mislim, da pri vas res dobro razumete les,« odgovori Japonec Shigeki Saito na vprašanje, zakaj je v Sloveniji. Sodeluje z oblikovalci v Milanu in Tokiu, toda proizvodnjo išče pri nas. »Vsaka tovarna ima vsaj enega izvrstnega inženirja. Krasne možnosti imate za nadaljnji razvoj,« ocenjuje Saito in opozori, da Japonci zahtevajo vrhunsko kvaliteto.Odpre kovček in me iskrivo pogleda, ali sem ga opazil. Izvleče revijo v japonskem jeziku in pokaže dvorano s teniškim igriščem. »To je eno največjih pokritih teniških igrišč na Japonskem, v prefekturi Hyogo,« reče in pojasni, da je 1500 lesenih sedežev na tribunah izdelalo podjetje Stol Kamnik. »Pri nas cenimo les, in to zelo. Najstarejša lesena zgradba na svetu je na Japonskem, v mestu Nara. Tempelj Hor ju Či je star 1650 let,« pove ponosno. »Iz istega lesa?« vprašam s kančkom zahodnjaškega dvoma in vere v materiale iz naftnih derivatov. »Kar stoji tam, še vedno iz istega lesa, da, da,« odvrne Saito in se smeji do ušes. Oči se mu zasvetijo še bolj, ko sicer ekonomist po izobrazbi v slovenščini pojasni, da njegovo ime po japonsko pomeni »veliko drevo«. Za hip sem priča singularnosti v vesolju lesarstva.Po mnenju strokovnjakov, ki so želeli ostati neimenovani, je kljub Japoncem, kot je Shigeki, slovenska lesarska lesarska industrija na poti v črno luknjo. »Slovenski lesni izdelki so vrhunski, znani in priznani,« je dejal eden od njih. »Sposobni smo jih vrhunsko oblikovati, le redki proizvajalci pa so jih sposobni kvalitetno tržiti.« Ob ogledu prireditve marsikdo ni skrival navdušenja in pohval, večkrat pa je bilo slišati opozorilo, da »smo se Slovenci nesposobni prodati na evropskem in globalnem tržišču«.Ravno nasproten vtis sem dobil na razstavnem prostoru, na katerem je Norbert Merl predstavljal avstrijski patent lesene hiše. »Veste, vse delamo iz mesečevega lesa. Tak les je posekan ob posebnih zimskih dneh, ko ne raste,« pojasni Merl in razloži, da so takrat sokovi v koreninah.Med sloji masivnega lesa, ki niso spojeni z lepili, temveč z zatiči, so v približno 30 centimetrov debeli steni majhni kanali, v katerih je ujet zrak. »Toplotna zaščita je tako dobra, da bi sicer zanjo potrebovali deset metrov betona ali meter debelo steno iz opeke,« me prepričuje Merl in zagotovi, da je takšno leseno hišo mogoče postaviti v treh dneh. Seveda so lesene hiše nekaj dražje, mi pritrdi, a takoj našteje seznam prihrankov in pol manjšo porabo energije kot v klasičnih hišah.Problem trženja lesenih izdelkovNaročniki imajo po njegovih izkušnjah glede lesenih hiš dva predsodka. »Prvi je, da les gori, drugi pa, da ni za dolgo. Nič od tega ni res,« reče Merl in doda, da so pred Cankarjevim domom želeli narediti preizkus. »S plinskim gorilnikom bi žgali kos masivnega lesa in ga poskušali prežgati,« pojasni in pokaže fotografijo ožganega kosa masivnega lesa z nekega drugega preizkusa, ki tudi po desetih urah ni pregorel. »Na žalost tega nismo mogli izvesti,« razočarano doda.Problem trženja slovenskih lesnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo je odgovornost države, je prepričan Pohleven. »Lesa se prav sramujemo. Ko sem v državnem zboru opozoril, da lesa ne moremo in ne smemo zgolj kuriti, so se mi vsi smejali,« pove in opozori, da se ne zavedamo, kako pomembno bogastvo imamo. »Ko slovenski študenti v Nemčiji povedo, da študirajo lesarstvo, jih sprejmejo z odobravanjem, pri nas pa jih sprašujejo, kaj je z njimi narobe.« Večkrat slišimo o sporih in različnih pogledih med lesarsko in gozdarsko stroko, ga opomnim. »Tako kot peku ni vseeno, kakšno pšenico bo dobil, lesarjem ni vseeno, kakšen les dobimo,« odgovori Pohleven, ki sporov ne vidi, opaža pa močno razdeljenost. Ministrstvo za kmetijstvo ima sektor gozdarstva, ki ga država spodbuja. »To isto ministrstvo bi, če bi dejalo, vi ste lesarji, moralo dati tudi nekaj denarja, a tega ne stori. Hkrati se na istem ministrstvu gladijo spori med mlekarji in sirarji,« je še slikovit Pohleven. Ne morem mimo opazke, da je lesna industrija pač industrija kot vsaka druga in da se mora nekako znajti. »Enako bi lahko rekli za gozdarje,« odvrne Pohleven in se vpraša: »Če država subvencionira kotle na biomaso, v katerih se kuri les, mar ne bi morala subvencionirati tudi strojev za obdelavo lesa?« Odgovor nakaže z zgovorno tišino in prodornim pogledom.Na koncu se ustavim pri veliki krsti in opazim, da jo je oblikoval Oskar Kogoj. Postavljena je daleč na drugem koncu dvorane kot denimo konjiček za otroke. Sicer premišljena postavitev v množici izdelkov, ki so namenjeni bivanju, umetnosti, kulinariki in drugim radostim življenja, ne zabriše nenadnega občutka morbidnosti. Čar lesa v krsti? Zakaj ravno »truga«, vprašam umetnika, ki večinoma pripoveduje o vitalnosti in življenju. »Poglejte, krsta je smrt in ponovno rojstvo duše. V naši krščanski civilizaciji se je to pojmovanje popolnoma spremenilo in pozabili smo, kdo je pravzaprav človek in kam gre,« prestopim ob Kogojevih besedah v novo dimenzijo lesa. Vsak sogovornik ima lastno zgodbo in lasten teleskop.»Če delamo objekte za rojstvo, jih moramo tudi za smrt. Za pot v onostranstvo potrebuje duša tri dni,« mirno razlaga Kogoj in navrže, da so ta znanja poznali tudi prostozidarji. »Da duša lažje odide, da se ne napreza, je krsta mehkih, fluidnih oblik,« pojasni in obljubi, da bo v kratkem obširneje javno razkril, po kakšnih zakonitostih je narejena. Krste so bile nekoč iz lipe, ker je to po Kogojevih besedah »sveti les...Večina narodov ima narodno drevo, Slovenci imamo lipo,« opozori Kogoj. Mlaji, ki se postavljajo okoli prvega maja, so po njegovih besedah simbol božjega stvarstva. Trije venci na vrhu mlajev predstavljajo Triglav ali sveto trojico, očeta, sina in svetega duha. »Po vertikali lesenega mlaja na Zemljo prihaja prana, energija. Tisti, ki te stvari poznajo, jim je to jasno,« zaključi Kogoj. Slovenskim lesarjem je očitno jasno predvsem, kako je treba z lesom ravnati in kaj so zmožni iz njega izdelati. Les je spet lahko, tako kot nekoč, s človekom od rojstva do smrti, pomaga mu menda celo na poti v onostranstvo. Časi lesenih koles in osti za puščice so sicer dokočno minili, a glasovi tistih, ki svarijo pred prihodnostjo, prepolno betona, jekla, aluminija in plastike, ne bodo potihnili zlahka. lesom se človek v preteklosti ni zgolj grel in si pripravljal hrano. Z njegovo obdelavo je ustvarjal temelje civilizacije. Prav na Ljubljanskem barju so arheologi odkrili najstarejše kolo na svetu, izdelano iz lesa, staro vsaj 5100 let. Seznam najdb pa se s tem ne konča. V strugi Ljubljanice so našli denimo ost sulice iz lesa tise, ki je sejala pogubo pred približno 38.000 leti.