Transport je suha, skoraj nespodobna beseda za veselo in pisano prerivanje po tukajšnjih cestah. Prevažanje se deli na javno in zasebno. Javni prevoz v majcenih kombijih s klopmi ob stenah je namenjen krajevnim potrebam in stane od 500 do tisoč indonezijskih rupij, to pomeni, da je tako rekoč zastonj. Za sto ameriških dolarjev dobiš namreč že skoraj milijon rupij in za en dolar deset tisoč rupij. Skoraj zastonj so tudi fantastično poslikani in tudi ne prav veliki medkrajevni avtobusi. Z enim od takšnih sem se dvakrat vozila od Bukittinggija do jezera Maninjau in nazaj. Čeprav traja razburljiva vožnja skoraj uro in pol, stane vozovnica natanko pol dolarja. Všteta je zastonj predstava na mestni avtobusni postaji, kjer čakamo, da se vozilo napolni s potniki, preden odrinemo. Tam nas pred odhodom obiščejo po spreminjajočem se vrstnem redu: dva pojoča kitarista v družbi animatorjev, ne nujno s posluhom, pri čemer animator najprej priganja čakajoče k poslušanju in potem zaokroži po avtobusu kar s prazno vrečko za bonbone, prodajalec časopisov, prodajalec starih knjig, dve ali tri gospe z lavorji na glavah, v lavorjih pa kuhana račja jajca, riževi ocvrtki, banane in nekaj stročjemu fižolu podobnega, pa gospe, ki prodajajo hlebčke kruha, ki ga zdaj, v Bukettinggiju, že znam ceniti. Kajti ko je na poti sem, v čisto spodobnem mestecu Panyabunganu v najboljšem mestnem hotelu zjutraj zmanjkalo kruha, običajnih rezin malce sladkastega popečenca, so se sicer nenavadno v rute zavite uslužbenke hotela, kraj je očitno zelo pobožen, zvile v zadregi k tlom in mi namesto kruha, ki je žal pošel, ponudile za zajtrk riž s feferoni.