”Še zadnjo sobo levo moram obiskati in postreči bolnikom,” je pomislila in odprla vrata tiste sobe. Tedaj pa je začudeno obstala. “Ja, kam sem pa prišla? Saj to vendar ni bolnišnica, nikjer ni belih postelj, nikjer bolnikov. Sive betonske stene, le visoko pod stropom majhne zamrežene linice, da rahla svetloba prodira v sobo... To je zapor, ječa! “ se je skoraj prestrašila. Ko so se ji oči navadile polmraka, je na klopi ob steni zagledala mladega moža, kako z otožnim pogledom strmi v tla. Marjeta je tega moža spoznala in se v hipu spomnila njegovega življenja. Bil je Darko, njen nekdanji sosed. Kako ji je ta človek kot mlad fant s svojimi žametno črnimi očmi pošiljal ljubeče poglede, kjerkoli sta se srečala. Toda, ker je njeno srce ob srečanju z Darkom ostalo mirno in hladno, mu nikoli ni dala prilike, da bi ji z besedo izrazil tisto, kar so govorile njegove oči. Skrbno se mu je izmikala. Darko je njeno izmikanje razumel in se poročil z drugo. Žal je bil njegov zakon nesrečen in je kmalu razpadel. Darko se je kot ločenec vrnil k svoji materi ter pridno delal in varčeval, da bi si zgradil lasten dom. Njegova mati je kmalu umrla in njenega stanovanja ni imel pravico obdržati. Njegov domek še ni bil dograjen, posojila ni mogel dobiti, ker je bil 'samski'. Ko se je nekega dne vrnil iz službe, je svoje pohištvo dobil zunaj, v materinem stanovanju pa zidarje, ki so stanovanje obnavljali po naročilu gospodarja... Darko je pod težo življenja omagal in nekega dne je z vrvjo končal svojo nesrečno pot...