kravjih in ovčjih klonov pač niso dovolj zanimive za udarne novice. Znanstvenike, ki poudarjajo zdravstvene težave klonov, Colman obtožuje preračunljivosti. Po njegovem mnenju so prišli do sklepa, da morajo, če želijo nemoteno nadaljevati s kloniranjem ovc in goveda, storiti vse, da javnost v njihovem početju ne bi videla krinke za kloniranje ljudi. To pa dosežejo s pretiravanjem v svojih ocenah tveganja, ki da ga prinaša metoda PJSC. Kloniranje neumnih živali, pravijo, je še sprejemljivo, podobni poskusi na ljudeh pa da s seboj prinašajo preveliko tveganje. Optimisti glede uporabe metode PJSC na sesalcih temu ugovarjajo, češ da je stopnja učinkovitosti morda res nizka, zato pa so živali, ki se jim uspe prebiti do skotitve, popolnoma enako zdrave kot primerki njihove vrste, spočeti na običajen način. Pesimisti pravijo, da so zdravi kloni redke izjeme od pravila bolehnosti in kratke pričakovane življenjske dobe. Poleg tega je to zdravje morda bolj navidezno kot resnično, če upoštevamo pogosto prikrite poškodbe, ki jih ta metoda lahko povzroči. Spor med optimisti in pesimisti je bil pravzaprav le ena od številnih anekdot o nesoglasjih, dokler ni februarja 2002 skupina japonskih raziskovalcev poročala o poskusu, ki so ga opravili. V njem so primerjali usode dvanajstih kloniranih miši z usodami trinajstih miši, ki so bile plod bodisi umetne oploditve bodisi naravnega parjenja. Ob začetku poskusa si je bilo teh 25 miši po celi vrsti izmerjenih fizioloških značilnosti v glavnem podobnih. Sčasoma pa so se stvari za klone drastično poslabšale. Mnogim je odpovedal imunski sistem, pa tudi delež bolezni jeter ter raka je bil nesorazmerno visok. Do 800. dne poskusa je poginilo deset klonov, medtem ko so v enakem obdobju v kontrolni skupini poginile le tri miši. Razprava o zdravju kloniranih sesalcev še zdaleč ni zaključena. Dvanajst kloniranih miši je relativno majhen vzorec. Znanstveniki, ki trdijo, da jim je s pomočjo metode PJSC uspelo izdelati popolnoma zdrave krave, se zdaj sprašujejo, ali to, kar je značilno za mišje klone, nujno velja tudi za klone goveda. Kakor koli že, dokazov, ki mečejo senco dvoma na modrost zagovornikov kloniranja oseb zdaj ali v najbližji prihodnosti, ne manjka. Nekoliko kasneje se bom posvetil odzivom, ki so na voljo Antinoriju in Zavosu ter CLONAID-u. Še prej pa bom nadaljeval znanstve-