Nosili smo obvezne čepice: temno modre kotličke, na las podobne kapam francoskih policajev. Za imenitnega si veljal, če si iz njih iztrgal karton in jih spremenil v mehke baretke. Nekaj let smo nosili tudi uniforme jekleno sive barve z vijoličastordečimi zavihki na ovratniku, s hlačami, ki so se zapenjale pod koleni. Zmodeliral jih je drugi učitelj risanja, ki je bil sicer tarča posmeha. Podoben petelinu, je nosil umetniške pelerine in klobuk s peresom, veljal je za pokrovitelja taborniških družin v mestu in je bil grozovit peder. Moje kratkotrajne ljubezni do njega (vsak četrtek je pri sebi prirejal čajanke, na katerih je dajal ure mečevanja in z izbranci kramljal o umetnosti) je bilo konec tistega popoldneva, ko je sedel poleg mene na zofo, mi položil roko na spolovilo in se pričel tresti. Od tedaj se je do mene vedel sovražno.