Anica se spominja, da so se otroci, ki so živeli pri Kolarjevih, pogosto srečali s Titom tudi med vojno. »Večkrat je prišel in rekel moji krušni materi: »Teta, pripravi mi kislo zelje in ajdove žgance. Zelo rad je imel domačo hrano.« Kako so človeka, ki je v vojnih časih že veljal za junaka, klicali v Trebčah? »Mi smo ga klicali stric, stara mama ga je vedno klicala Jožek, otroci pa smo ga, kadar nas ni nihče slišal, klicali tako, kot ga je klicala Jovanka: Stari. Najraje se je pogovarjal po domače, o preprostih stvareh. Kadar je prišel, je spraševal, ali je ta ali oni še živ. Zanimalo ga je, ali še živi župnik v Podsredi, ki je bil edini, ki ga je pred vojno počakal, ko je prišel čez Kozje k teti. Vsi drugi so se poskrili. Prav ta župnik ga je med vojno pogosto vozil na postajo v Brestanico. Sicer pa je bil na začetku vojne pogosto pri nas. Pred vojno je pri nas nekoč zaklal svinjo. Mama nam je rekla, da ga moramo klicati »mesar«. Ko so šli po vasi žandarji, nas je uščipnila, mi pa smo začeli kričati, da se je lahko pravočasno skril. V naši vasi so imeli ob začetku vojne pogosto sestanke.«