Večina uporabnikov, ki ne potrebujejo dolgotrajne oskrbe zaradi starosti, ima dolgo kariero bivanja v različnih ustanovah. Nekateri so se večkrat selili po različnih institucijah (Idrija, samski dom, Ponikve, Impoljca, Hrastovec), nekateri so se preselili iz institucije v stanovanjsko skupino. Nekateri so bili v zaporu, nekateri so vmes bili v rejniških družinah: Doma sem iz Ljubljane in tam sem se tudi rodila. Mama me je hitro dala v rejniško družino v Moravče in nato še v Kamnik. Moram reči, da mi je bilo pri obeh družinah lepo, in ko me je mama ukradla od tam in me odpeljala, sem jokala. Tisto žensko v rejniški družini sem klicala mama, ker je bila zelo dobra z mano. Ko me je mama odpeljala, sem bila stara sedem let in sem šla v šolo Janeza Levca. Imam še pet bratov, Saško in Miško sta najmlajša. Tako kot jaz tudi bratje niso živeli doma, bili so po raznih zavodih in raznih rejniških družinah, vendar smo se med seboj dobro razumeli in se obiskovali in ata nas je vozil enega k drugemu. Res sem imela težko življenje. Nekaterim se institucionalna kariera začne že kmalu po rojstvu: Prvi epileptični napad sem imel pri starosti osem mesecev. Včasih sem imel enkrat na tri dni epileptični napad, po operaciji zaradi epilepsije leta 1994 v Londonu pa enkrat na dva meseca. Psihoza se je pojavila pri enaindvajsetih letih kot bolečina v grlu. Sovražim pedopsihiatrinjo, ki me je pri trinajstih letih poslala v Polje. Oče in mama sta me po treh dneh vzela ven, na lastno odgovornost. Udaril sem medicinsko sestro, ker me ni hotela pobožati, ko sem bil tri mesece hospitaliziran na Vrazovem trgu, na pedopsihiatričnem oddelku, na opazovanju. Njihove življenjske zgodbe, selitev iz ustanove v ustanovo, kažejo, da o svojem življenju ne odločajo sami: »17. 11. 1999 so me iz bolnice