ga zanesenjak psihologije razvoja. Pomislim na otroke, kot je tale, na vse zamujene priložnosti, ki se nam odraslim ponujajo, da bi zares spoznali, kdo je otrok, ki stoji pred nami. Drug deček lazi po vseh štirih pod toboganom in kliče mamo, ki že petnajst minut v mobi razlaga prednosti svojega novega DVDplayerja. Kdo ve, kaj ravno s tistim lazenjem spoznava, kdo ve, kako preizkuša samega sebe in lastne fizične in psihične sposobnosti. Kdo ve, kaj bi v tistih trenutkih želel sporočiti mami, ki se nima nobenega namena premakniti s klopce. Pri sosednjem toboganu je slišati glasnejše bevskanje, nekaj otroškega joka in odraslega kokodakanja. Edino, kar jasno slišim, je: “Nisem vedela, da je na tem igrišču tudi kurnik. Najlepša hvala”. Starejša ženska drži za roko jokavega tri- ali štiriletnika, ob njej je hči z dojenčkom v naročju. Gledam jih, ko se odpravijo proti avtu, poleg mene pa se druščina prejbevskajočih-mater drži zelo ponosno. Ena izmed njih učeno zine, da “če ne zna svojega vnuka naučiti, naj se ne igra z igračami drugih otrok, potem lahko mirno ostane doma”. Študije v psihologiji razvoja. Milijoni strani o potrebi po socializaciji, o iskanju stika z vrstniki, o potrebi po samostojnosti, o doživljanju sveta odraslih, kako čudno se mi včasih zdi vse to. Kot da bi vsak trzljaj, vsaka kretnja bila pod drobnogledom. Včasih se vprašam, ali je vse to potrebno. Hip zatem pomislim, da je družba, ki ne želi spoznavati miselnega in doživljajskega sveta svojih najmlajših članov, mrtva. Pa ne toliko zaradi našega večnega osredotočenja na vse, kar naj bi nas naredilo “velike”: ekonomija, politika, politika, politika, politika. Predvsem, ker se tako ne postavimo pod tisti vprašaj, ki nam ga otroški - in kasneje mladinski - svet vedno postavlja.