Sanjalo se mi je o prvem velikem primeru agencije Karli in Co. Dobili smo nalogo, da poiščemo ugrabljeno hčer milijonarja. Deklica je bila zares zelo lepa in precej podobna gospe Šolman-Tratnikovi, le da je imela svetle lase. Sicer pa so bile sanje zelo žive. Glavne vloge smo igrali Karli, Štefi, Koki in jaz, ampak s to razliko, da sem bil šef jaz in je moral Karli storiti, kar sem mu naročil. Bilo je zelo lepo. Po divjem zasledovalnem lovu smo prestregli razbojnike in rešili gospo Šolman-Tratnikovo no, milijonarjevo hčer. V njenih očeh sem razbral hvaležnost. Odpeljali smo jo v varno skrivališče, da bi si odpočila, preden jo začnejo zalezovati časnikarji in televizijski novinarji. Toda šef razbojniške tolpe se še ni vdal. Ponoči nam je skupaj s telesnimi stražarji postavil zasedo v temni stranski ulici. Začuda so imeli vsi štrleča ušesa in mozoljaste obraze. Karli jo je ucvrl in pri tem na ves glas klical mamo. Na cedilu sta me pustila tudi Štefi in Koki. Zločincem sem se moral sam postaviti po robu. Vendar jih je bilo preveč. Potem ko sem z natančno merjenim udarcem tri poslal v kraljestvo sanj, so se vsi drugi vrgli name. Branil sem se po najboljših močeh. Štirje so me morali držati, medtem ko je skušal gangsterski šef iz mene iztisniti, kje se skriva gospa Šolman-Tratnikova. Vendar sem ostal neomajen. Ničesar nisem povedal, niti ko so me začeli mučiti, tako da so me z mokro krpo tepli po obrazu. Vsakokrat, ko je zločinec zamahnil, je krpa švistnila po zraku in me z glasnim pokom klofnila po licu. Bila je odurno vlažna in zelo neprijetnega vonja. Skušal sem se osvoboditi, toda vsi štirje telesni stražarji so me oklepali z jeklenimi pestmi.