nija; ta je izrazil posebno željo, da bi prej ali slej vsaka italijanska škofija imela svoje glasilo. Izčrpno poročilo o 40-letnem delovanju Zveze je prebral nekdanji predsednik msgr. Vincenzo Rini, vladni podtajnik Ricardo Franco Levi pa je spregovoril o tem, kaj lahko naredi politika za tisk. Na tem področju, je rekel, je v tem trenutku posebno nujna organska reforma. Petek zjutraj se je za udeležence shoda začel z mašo, pri kateri je nekaj zelo lepih misli o vlogi katoliških časnikarjev nanizal msgr. Giuliodori. “Nismo klicani, da bi samo razbirali znamenja časa,” je povedal, “ampak da bi tudi sami bili znamenje za ta čas.” Smo “leča, ki ljudem lahko razpre pravi pogled na svet; lahko pa tudi omegli vid,” je posvaril. Čuvati in oznanjevati krščanske vrednote pomeni predlagati pravo dobro za človeka in vse človeštvo. V “časnikarski umetnosti (in ne služvilnih malih skupnosti. Ta izenačevalna vloga Inštituta je možna s prispevki osem od tisoč (ki se delno uporabljajo za vzdrževanje duhovnikov) in s tistimi, ki izvirajo iz prostih darov vernikov (ki na tak način tudi izkazujejo posebno pozornost do duhovščine v celoti). So škofje v teh letih kdaj preverili ta sistem? Seveda. Temo so obravnavali na zadnjem generalnem zborovanju maja letos, saj bo sistem januarja 2007 star že dvajset let. V bistvu je bila izvirna zasnova potrjena, vnesenih je bilo samo nekaj popravkov tehnične narave. Lahko zatrdimo, da je čas potrdil inovativne in pogumne izbire ob reviziji konkordata, kar potrjuje tudi pozitiven sprejem sistema med duhovščino in v javnosti, pa tudi na splošno doseganje ciljev ekonomskega izenačenja in upravne ureditve, ki sta bila tedaj določena. Z druge strani v vseh teh letih niso manjkale manjše spremembe in izboljšave sistema.