Čeprav torej MarijinoMarija truplo ni oživelo kakor Kristusovo, je bilo vseeno vzeto v nebo. Ker je sama sodelovala pri čudežihudei svojega sina, so ljudje verjeli, da imajo stvari, ki jih je zapustila na zemlji, nadnaravno moč. Predvsem v Bizancu so začeli množično odkrivati njena pokrivala, nato še druga oblačila pa lase in kapljice mlekamleko . Posvečali so ji vedno več praznikov in končno kar ves mesec maj, ker je pač vseboval prvi dve črki njenega imena. Njen dan je bila sobota in iz virov vemo, da neka pariška prostitutka na ta dan v njeno čast ni hotela opravljati svojega poklica. Vera v njene zagovorniške sposobnosti je bila tako neskončna, da je neki cistercijanskicistercijani menih trdil, da bi bila zmožna premagati celo pekel in odrešiti hudiča ali Juda, če bi se zatekla pod njeno zaščito. Množila so se Mariji namenjena svetišča, samo v Konstantinoplu, mestu, ki ga je božja mati čudežno obranila, jih je bilo devetinštirideset, vedno več jih je bilo tudi v Rimu, skoraj vse katedrale v Franciji so nosile ime naše gospe – Notre-Dame. Zato je njena moč obvladovala cela mesta in pokrajine, in kot je videti danes, se je moralo v 12. stoletju v Evropi zdeti, da je BogBog spremenil spol Rééau, Iconographie de l'art chréétien, II, 2,1957, 61--69. oziroma -- če ne bi poznali tedanjih verskih spisov -- da se je paternalistično krščanstvo sprevrglo v kult boginje matere. Wirth, L’image méédiéévale, 1989, 302--346. Pesniki in učenjaki so v tem času prevedli grške in latinske zabeležke o njenih čudežihudei v ljudske jezike, duhovniki in menihi so jih zapisali in razširjali. Zato verniki v njej kmalu niso videli več oddaljene, abstraktne nebeške moči, ampak prijazno, hvaležno in usmiljeno mater, pomembnejšo od vseh svetnikov in celo od Svete trojice. Pogosto so jo samoumevno uvrščali v Sveto trojico kot četrto osebo, kjer je prevzela vlogo nebeške kraljice. Kot taka pa je seveda morala dobiti najusodnejšo moč, saj so podložniki od obrekovalskega osebja tedanjih gospostev dobivali natančne podatke, kdo jim v resnici vlada, zato je tudi MarijaMarija postala uglednejša ali vsaj vplivnejša od BogaBog samega. Ljudje so ji v cerkvi, na procesijah in romanjih peli in deklamirali hvalnice in himne, vsak dan kleče molili Ave, kjer jih je zalotil večer, proti koncu srednjega veka celo dvakrat na dan in ob koncu trikrat. Latinska hvalnica zdravamarija je bila namreč od 12. stoletja obvezni del bogoslužja in ljudje so jo morali znati na pamet tako kot Očenaš ali Credo. Nastajale so obsežne verske in laične litanije z naslovi Salva Regina, De laudibus beatae Mariae Virginis ipd. Marija je postala brezmadežno ogledalo, pa tudi vse na tem svetu: hrib, zvezda, zarja, vodavoda , naša trdnjava, kopje, puščica ipd. Bila je gospa, ki s svojimi zdravilnimi rokami, z lepimi belimi dolgimi prsti rešuje otroke, zdravi nos in usta, naredi nova ušesa in oči, varuje pred kugo, pripisali so ji celo najbolj čudežno zaslugo, ki si jo je človek tedaj lahko predstavljal, namreč, da oživlja mrtve. Perdrizet, La Vierge de Misééricorde, 1908, 1--17 in passim; Vloberg, La vierge, notre méédiatrice, 1938, 34--41.