V vsem tem času je romalo na Brezje že tisoče in tisoče vernikov. Mnogi pred Marijino podobo, nameščeno v njeni kapeli in na njenem oltarju, kleče molijo in prosijo za pomoč: za zdravje, za dobro učenje, za ljubezen, za mirno vožnjo... Med prošnjami so tudi zahvale, v hodniku za oltarjem pa nešteto fotografij ljudi, ki jo prosijo za pomoč ali pa se ji želijo zahvaliti. V stoletju in pol, odkar se je zgodil prvi čudež, se je na Brezjah nabralo tudi več kot tristo bergel. Vse so tam pustili ljudje, ki so naenkrat znova shodili. Vendar se Cerkev doslej o teh dogodkih še ni izrekla, nobeden še ni dobil uradnega potrdila. Kljub temu ljudje o nenavadnih uslišanjih pripovedujejo še dandanes. V mnogih pismih se zahvaljujejo, včasih se pridejo zahvalit tudi osebno. Frančiškani pisna pričevanja zbirajo in arhivirajo. »Pred časom sem v Avstriji srečal mater, ki mi je pripovedovala o svojem uslišanju. Rodila je fantka, ki je imel težko srčno okvaro. V dneh pred operacijo je mama pripeljala vso družino na Brezje, kjer so molili, bili pri maši, prejeli zakramente in se priporočili Mariji pomagaj. Ko so se vrnili na Koroško, so čez nekaj dni odšli v Celovec. Zdravnik je pregledal sina, ki bi moral biti operiran in mater vprašal: ‚Je to pravi fant?’ Mati mu je prikimala. Zdravnik ni mogel verjeti, da fant nima več nobene okvare na srcu. Zdravnik jih je vprašal, kaj so storili. Mama mu je povedala, da so šli na Brezje. Zmajeval je z glavo in le ponavljal: ‚To je čudež, to je čudež!’«