Če se ozremo približno 200 let nazaj v zgodovino šolstva in primerjamo šolske sisteme, njihove spremembe in reforme ter institucije, ki so se oblikovale znotraj njih, je institucija, ki je najbolj zaznamovala to obdobje, ki je več kot poldrugo stoletje veljala za najeminentnejšo izobraževalno ustanovo in je kot takšna še danes usidrana v naši zavesti, nedvomno klasična gimnazija. Njen nastanek je pomenil svojevrstno revolucijo, saj je dvignil srednje šolstvo na povsem novo kvalitativno raven, mu dal novo vsebino in ga zaznamoval za dobrih 150 let. Zato je obravnava osredotočena prav na fenomen klasične gimnazije kot središča in žarišča klasično-humanistične izobrazbe s poudarkom na klasičnih jezikih. V obravnavi se prepletata dva vidika: zgodovinsko-pedagoški in filološko-didaktični; z združevanjem obeh skuša delo raziskovalno-analitično in komparativno podati kompleksen pregled položaja klasičnih jezikov v slovenskem šolstvu od rojstva klasične gimnazije do l. 1945.