Po treh desetletjih odrinjenosti (dokončno so klasične, tedaj »humanistične« gimnazije odpravili s šolsko reformo leta 1958) je klasično izobraževanje v slovenskem šolskem sistemu ponovno našlo mesto (a ne v nekdanji obliki) v zadnjih petnajstih letih. Sprva, leta 1987, se je pojavilo v srednji šoli, ko je bila - po besedah Katje Pavlič Škerjanc, višje svetovalke za latinščino in koordinatorice za tuje jezike pri zavodu za šolstvo - v usmerjeni družboslovni in kulturni srednješolski program uvedena klasično-humanistična smer z obveznim štiriletnim učenjem latinščine in vidnejšim poudarkom na humanističnih predmetih, šele v letu 1991/1992 pa tudi v nekaterih osemletkah (s projektom Učenje latinskega jezika v osnovni šoli so jo začeli poučevati kot izbirni predmet, čeprav je bil njen status še vedno fakultativen). Z vrnitvijo gimnazij je bila latinščina (ki je bila resda navzoča na 15 gimnazijah) odrinjena med izbirne vsebine, obseg in trajanje pa sta se razlikovala od šole do šole. Ponoven vsebinski korak naprej je v letu 1993/1994 stopila Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu v Ljubljani, medtem ko se je državna izoblikovala s šolskim letom 1996/1997. Odtlej se predvsem latinščini nasmihajo boljši časi.