Pozornega poslušalca in obiskovalca jazzovskih koncertov bi utegnilo celo zaskrbeti. Dvoreznost, nekakšna temeljna ambigviteta stalnih gostovanj določenih muzičnih artistov, visi v zraku. Ja, Ken Vandermark je najbolj vroče ime sodobnega jazza iz ZDA, tistega njegovega polja, ki jazz kot inovativno, kolektivno, osebno, avtorsko, zgodovinsko in glasbeniško podkovano kulturno formo še pelje naprej in ga prakticira zavzeto ter predano, včasih noro deloholično za tukajšnje pojme. Vendar v naprej nikdar ne kaže pokati od navdušenja, konzumirati avre, gojiti malega kulta, še posebej, če gre za jazz. Drži, da nova-stara postava Vandermark 5 šele zares izkazuje potenciale prezgodaj razkričanega glasbenika. A to je jazz vendarle celo stoletje vzdrževalo kot posebno socialno muzično prakso, tudi v nekem prav zagonetnem razmerju Amerike do Evrope, »Evrope v Ameriki«, »Amerike skoz Evropo«. Zaradi česar je jazz postal ena prvih zares mondializiranih glasbenih oblik. To, kar daje zadnjima dvema albuma »petice« šarm - tistemu predelav freejazzovskih klasik in zares novemu Airports For Light po dveletnem premoru -, je bolj pretanjeno skladanje. Zares, to je jazzovsko komponiranje, ki Vandermarka prvič na daljavo približuje nekemu drugemu so-Čikagovcu, sijajnemu mentorju, namreč veteranu, takisto pihalcu, improvizatorju in skladatelju Roscoeju Mitchellu, ki z bendom Note Factory komajda še lahko pride na evropske odre. Toda tako deluje zvezdniški sistem, tudi v jazzu. Vandermarkov kvintet je bolj »bopovski«, klasično jazzovski, vsaj v vzdrževanju in razstavljanju pulza, v soliranju, a inštrumentacija, iskanje harmonskih nians, njih razgrajevanje je v nekaj komadih novega albuma zares mitchellovsko. Tu izrekamo kompliment Kenu Vandermarku, ki ga med ameriškimi muzikanti zares edinega sproti čekiramo in gledamo (vse njegove trie, duete, partnerstvo v Broetzmannovem čikaškem tentetu ), kako se je slogovno profiliral, pridobival na izrazni moči kot inštrumentalist. Izmojstril je svojo igro na klarinetu, ki postaja celo njegov najprepričljivejši inštrument. To nam je izkazal tudi nedavno na izjemnem špilu pihalskega tria v družbi z vzornikom Petrom Broetzmannom in generacijskim kolegom Matsom Gustafssonom . Zdajle postaja še vse boljši jazzovski avtor, ki svoje ideje da na papir in jih preoblikuje v igri s kvintetom, kjer je nov mož bobnar Tim Daisy . Vandermarkova »petica« ponuja močno muziko, a to še ni razlog za novodobni jazzovski okultizem, »ahistorično« kupovanje Chicaga kot nekakšne jazzovske Meke na račun vseh svetovnih in še posebej jazzovskih lokacij. Takšno razumevanje ponavlja in reproducira vsiljeno jazzovsko hegemonijo skoz poudarjanje individualizma. Kena imamo preveč radi, da bi tako grešili. In vse kompanjone, stare znance in garače v bendu. Vi.