Namig je: dovolj festivalskih psevdo-udobij za kratkočasenje, »zabavo«, nazaj h godbam, torej k zabavnemu intelektualnemu doživljanju, raztezanju in krčenju časa skoz socialno organizacijo zvoka in prostora. V jazzu, se ve, je kraj klub. Mariborske Skrite note vabijo z jesenskim zagonom in to kar naravnost. Prihaja Akosh S. Unit, viden in slišan v ne najboljši izdaji pred leti na Drugi godbi, a vendar z dovolj eruptivnosti saksofonista, muzika »coltranovske« igre na moč, »fizis«, kar je ponudila na štiri skrčena enota. Proti albumom v Franciji živečega in slavljenega madžarskega glasbenika je bil nastop redukcija. Manjkalo je razkošje spremljevalcev, žlahtnih »etniziranj« in bolj dodelane kombinacije pisanega in improvizacijskega navdiha. Tudi napovedana zasedba ostaja klasično jazzovska, a dodatki so »barviti«; vsaj lajna za dromljanje in nad njo vzdigujoče melodijske modalnosti, pa arabski muzik na neju in kavalu obetata prestop v bolj tvegano godbotvorje. Akosh je po malem kar nova jazzovska zvezda. Najprej zaradi silovitosti in razdajanja na odru, zaradi ekspresivne freejazzovske skušnje, ki jo je vnovič pripeljal na evropske odre. Z Enoto je posnel dva silovita albuma, odprta, divja in subtilna obenem. Nazadnje pa snema kar z zvenečimi afriškimi popevkarji, med njimi je Salif Keita. Bomo videli, kako gre vkup ta sprega jazziranja in panonskega, balkanskega, orientalističnega melosa. Vsekakor bo na odru eno najbolj vročih evropskih saksofonskih imen. Vnovičen opomin, da šele zahodni eksil z medijskim zaledjem in razvejano distribucijo glasbeniku z »Vzhoda« omogoči, da polno zadiha in puha. Tudi če prihaja z Madžarske, ki še vedno brbota od dobrih godb, kakor se vedno znova začudi nepoučeno in zgodovinsko povsem prazno uho, ki celo kupi potvorbo, da se je vse skupaj začelo po sesutju Zidu. Žalostno dejstvo z veselim povabilom k »reviziji stališč«. Vi.