Vnaprej nikdar ne kaže pokati od navdušenja, konzumirati avre, gojiti malega kulta, še posebej če gre za jazz. Vendar drži, da novi album stare in standardne Vandermarkove "petice" šele zares izkazuje potenciale prezgodaj razkričanega glasbenika. Ja, Ken Vandermark je najbolj vroče ime sodobnega jazza iz ZDA, tistega njegovega polja, ki jazz kot inovativno, kolektivno, osebno, avtorsko, zgodovinsko in glasbeniško podkovano kulturno formo še pelje naprej in ga prakticira zavzeto ter predano, včasih noro deloholično za tukajšnje pojme. A to je jazz vendarle celo stoletje vzdrževalo kot posebno socialno muzično prakso, tudi v nekem prav zagonetnem razmerju Amerike do Evrope, "Evrope v Ameriki", "Amerike skoz Evropo". Zaradi česar je jazz postal ena prvih zares mondializiranih glasbenih oblik. To, kar daje Airports For Light šarm in vzbuja pozornost - je album kvinteta po dveh letih premora in po "kultnosti" starega projekta interpretacije freejazzovskih klasik - je vznik bolj pretanjenega skladanja, zares, komponiranja, ki prvič Vandermarka na daljavo približuje nekemu drugemu so-Čikagovcu, sijajnemu mentorju, namreč veteranu, takisto pihalcu, improvizatorju in skladatelju Roscoeju Mitchellu, ki z bendom Note Factory komajda še lahko pride na evropske odre. Tako deluje zvezdniški sistem, tudi v jazzu. Kvintet je bolj "bopovski", klasično jazzovski, vsaj v vzdrževanju in razstavljanju pulza, v soliranju, a inštrumentacija, iskanje harmonskih nians, njih razgrajevanje je v nekaj komadih zares mitchellovsko. Kar je zaresni kompliment Kenu Vandermarku, ki ga med ameriškimi muzikanti zares edinega lahko sproti čekiramo, gledamo, kako se je slogovno profiliral, pridobival na izrazni moči kot inštrumentalist. Zdajle postaja še vse boljši jazzovski avtor, ki svoje ideje da na papir in jih preoblikuje v igri s kvintetom, kjer je nov mož bobnar Tim Daisy. Raznovrstna plošča z razberljivim podpisom. Močna muzika. (iv)