Gabrijela Gaber je po poklicu fizioterapevtka, ki je končala organizacijo dela - zdravstveno smer, nato pa napisala še magisterij iz kineziologije na fakulteti za šport. Ker se je letos januarja upokojila z veljavnim učiteljskim nazivom, dvanajst let je delala kot predstojnica oddelka za fizioterapijo na Univerzi v Ljubljani, je doživljenjsko habilitirana za višjega predavatelja masaže. Na Zavodu za tehnično izobraževanje poučuje že 30 let. "Zavod je bil prej na Gerbičevi ulici in je deloval v okviru zasebne kozmetične šole, ki jo je vodila Anja Pečnik. Ob fizioterapevtki Mariji Kandus sem bila najprej asistentka, po njeni upokojitvi pa sem predmet klasične masaže prevzela jaz. Masaža postaja zelo priljubljena, včasih je bila namenjena samo bogatim ali pa vrhunskim športnikom." Tudi sama je nekoč veliko masirala, še kot študentka je hodila na dom, pozneje pa poleg redne službe delala v kozmetičnem salonu. "Bila sem fizioterapevtka smučarske reprezentance v času Mateje Svet, Veronike Šarec, Roka Petroviča, Bojana Križaja ... z njimi sem hodila na teren in jih učila samomasažo, ker jih je bilo preprosto preveč. Masirala sem tudi Ingemara Stenmarka, delala sem s skakalci v času Francija Petka, masirala sem tudi hokejiste," je svoje delovne izkušnje delila profesorica Gabrova. Dvakrat je kratek čas živela tudi v Ameriki, kjer je delala v bolnišnici, ob koncih tedna pa masirala v fitnesu. "To je bil dober način zaslužka. Ko sem se javila na oglas za maserko in razložila, da s seboj nisem prinesla spričevala, mi je lastnik rekel, naj zmasiram kar njega. To dokazuje, da spričevalo danes ni tako pomembno, saj tudi po petdesetih urah tečaja ne moreš biti dober maser in tega ljudje ne razumejo. Maser za svojo vzgojo rabi kilometrino."