V vzhodni Indokini (moja okrajšava za »Tonkin«, »Anam« in »Kočinčino«) sta bili tarči Kitajska in kitajska civilizacija. Čeprav so dinastije, ki so vladale v Hanoiju in Huéju, stoletja dolgo ohranjale svojo neodvisnost od Pekinga, je bila oblika njihovega vladanja mandarinstvo, zavestno oblikovano po kitajskem zgledu. Zato je rekrutiranje v državno mašinerijo potekalo skozi pisne izpite iz konfucijevskih klasikov, kultura vladajočega razreda pa je bila v glavnem sinizirana. Davne vezi so postajale še bolj nezaželene po letu 1895, ko so začela dela kitajskih reformatorjev, kakršna sta bila K’ang Yu-wei in Liang Ch’i-ch’ao in nacionalistov kot Sun Yat-sen segati preko severnih meja kolonije. Tako so konfucijske izpite po vrsti odpravljali, najprej leta 1915 v »Tonkinu« in nato še leta 1918 v »Anamu«. Odtlej se je moralo naborništvo za javne službe izvajati izključno skozi vse razvitejši francoski kolonialni izobraževalni sistem. In naprej: hoteno uveljavljanje latinizirane fonetske pisave quôc ngu, ki so jo v sedemnajstem stoletju razvili jezuitski misijonarji in katere rabo so oblasti v »Kočinčini« sprejele šele v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, je bilo sredstvo za trganje vezi s Kitajsko in morda celo s preteklostjo domačega prebivalstva – nova generacija koloniziranih Vietnamcev tako ni imela več dostopa do vladarskih spisov in stare književnosti.