Po igri mi je tujec ponudil, da bi metala še enkrat. Krogla s šestimi metri premera. Kakor je že noro, včasih mi je skoraj žal, da nisem poskušal. Jadrnica. Južno morje pred propadom. Ionsko morje v helenski dobi. Spotoma lahko seveda delaš čudeže in spreminjaš zgodovino, sicer pa si največji frik na celem planetu. Lahko se igraš z norimi podvigi in z malo sreče se boš sprehodil skoznje. Z akvalungo, oklepom iz kevlarja, alpinistično opremo, zmajem, japonskim mečem, borilnimi spretnostmi. Infantilno, boš rekel. Kislo grozdje, kolega. Saj ne prerasemo svojih igric, do smrti se jih gremo, če le gre. Eni vojno in drugi oblast in vsi se radi gremo boga, če je kaj možnosti. In gremo se princeske in kraljeviče in preroke in sami sebe, kakršni bi naj bili. (In kaj naj bi drugega počeli?) Ta prstan ti daje priložnost, da pobegneš iz ene igre v drugo in da celo vzameš s sabo nekaj dobrih kart. Veš, prekleto fino je vedeti, da lahko, če ti bo vsega zadosti, vselej pobereš stvari in izgineš. Lažje je živeti z možnostjo izbire.