Toda pater Niko si s to svojo, za okolje in čas gotovo nenavadno odločitvijo ni privoščil, da bi šla mladost po zlu. Z deklinami se res ni smel zapletati, ker bi mu verjetno pojedle preveč ljubezni, ki jo je namenil Bogu in ljudem okoli sebe. Imun za modne malenkosti pa tudi ni ostal. Motorji so ga zanimali že v otroštvu. »Le kako se to vse skupaj suče in pelje po cestah, sem se spraševal. Patri so imeli v tistem času tudi kakšen moped in prav rad sem prisedel. Takrat sem bil še vitek in poskočen!« (Smeh.) Denarja vse do pred leti, ko je z yamaho 250 virago deloma potešil svoje mladostne sanje, ni bilo za take brneče in poprdevajoče pocestne hece. Zdaj vozi predelanega črnega čoperja yamaho 650, ki s svojimi 45 konjskimi močmi potegne tudi 150 km/h. »Srce ima še kar zdravo. Zdaj je v delavnici razstavljen, ker rihtamo nove kromirane izpuhe.« Na vprašanje, kaj mu pomeni biti biker, ravnodušno odgovarja: »Kar pelješ se, potuješ, srečuješ nove ljudi, z njimi poklepetaš in si tako zagotoviš polnost dneva.« Motoristi so s srcem vdani cestnemu prepevanju gum in cviljenju ventilov. Kirurško natančen pristop k stvari jih je nezavedno pahnil v religiozno, sektaško privrženost nečemu razumu nedoumljivemu. Njihov nedeljski jekleni aktivizem je v vsakem primeru boljši od zmedenih in bogaboječih predsodkov »na prečko počesanih« pridnih fantkov. »Duhovnika ni treba privezati k oltarju, čeprav moj hobi mnoge moti. Toda jaz jim odgovarjam, da pa je vsem motoristom všeč, ker sem duhovnik!« Pater Niko med motoristi še nikoli ni doživel posmeha. Odkar poveljuje svojim sobratom pri cerkvi Marijinega vnebovzetja pri Novi Štifti pri Sodražici, ki je za slovenske razmere zgodovinski spomenik »nulte« kategorije iz začetka 17. stoletja, je prek svojega motorističnega kluba MK Ribnčan uvedel blagoslavljanje motorjev in motoristov. Tako se vsako leto 27. aprila (vsaka asociacija na praznik OF je zgolj plod osebne domišljije!) vijejo kolone motoristov k Novi Štifti. Brez kratkega nagovora - pridige pač ne gre. »V cerkev vstopijo, kakor znajo. Nekateri kot kristjani, drugi brezbrižno, tretji spet malo boječe. Ampak nanje se zanesem!« Do zdaj ni imel nobenih težav. Motoristi na njegovem svetem ranču še niso pomendrali trave ali nastlali dvorišča s praznimi steklenicami. Enako je na številnih drugih srečanjih, ki jih obiskuje. V Žitari vasi v Avstriji je vodil mašo kar na prostem ob jezeru. »Maševal sem v slovenščini, zato me več kot polovica sploh ni razumela. Vseeno sem doživljal lep občutek, da jim moja zgodba o Kristusu ni bila odveč.«