Da je vojska nasilna institucija, ni posebno prelomno odkritje. Prav tako je jasno, da so nasilne vojne in vojaki. Že davni vojskovodja Džingiskan je svojim sogovornikom nekoč pojasnil, da je največje veselje moža in vojaka loviti in poraziti nasprotnika, upleniti vse njegovo premoženje, pustiti njegove žene jokati in stokati, jahati njegovega konja ter uporabiti telesa njegovih žensk za nočno srajco in ležišče (Keegan, 1994, 189). Tudi danes, ko se večina armad promovira z mirovniškimi in reševalnimi akcijami, je vojskovanje vendarle njihova osnovna naloga in razlog obstoja. To pa je navkljub vsej verbalni kozmetiki o kirurško natančnih zadetkih in minimalni kolateralni škodi povezano z ubijanjem in uničevanjem. Vendar tema tega prispevka ni nasilje vojske nad sovražniki, temveč znotraj nje same. Zanimalo nas bo torej, kako nasilna je bila vojska (v našem primeru avstrijska) do svojih pripadnikov. Poleg tega bomo poskušali pokazati, kakšen je bil odnos javnosti do brutalnosti v armadi. Naš prikaz bo temeljil na pregledu gradiva prezidialne pisarne avstro-ogrskega vojnega ministrstva za leta 1867-1914 in drugem gradivu iz tega arhiva, na časopisnih člankih iz istega obdobja, na nekaterih spominskih zapisih ter na strokovni literaturi. Ta se sicer z nasiljem v vojski še ni podrobneje soočila, a v številnih sintetičnih in monografskih delih, ki obravnavajo položaj v državi in vojski, najdemo dragocene informacije o naši temi. Žal pa so izredno redek pojav spomini preprostih vojakov iz tistega časa, ki bi nam kot prvovrsten vir omogočili res dober vpogled v naborniški vsakdan. Zaradi tega je slika, ki smo jo tu izrisali, prejkone le slab približek resničnosti.