“Prežali so na uro. Ura visi v skupni sobi na steni iz zelenega in modrega keramičnega mozaika nad oranžnim akvarijem, rdečo kletko s papigo in televizorjem pod gromozansko lupo; tam je torej morje barv in ker niso premišljeno razporejene, se ti pred očmi prelivajo kakor svila na ženski, ki hodi. Na prvi pogled bi človek lahko še pomislil, da je skupna soba prijazna z domskimi oskrbovanci. Zajtrkovali so ob sedmih, kosili ob dvanajstih, večerjali malo pred spanjem. Ob desetih zjutraj so kdo ve kolikič že pogledali na uro; samo na deseto so čakali, da so si smeli reči: ‘Čas je, da kaj malega prigriznem.’ Isto so napravili ob treh popoldne. Zdrveli so v svoje brloge. V usta so si hlastno tlačili brdavse belega kruha s svoje nočne omarice in ko so z žličko zajemali jogurt, se je starim ženicam zaradi neučakanosti pocejal po bradi. Ljubosumno so se grbile nad lončki jogurta, da jim ga ne bi kdo vzel. Krvavice ali cesarski praženec so dogodek, o katerem se je mogoče pogovarjati mesece. Ves dan jim odreja le hranjenje.”