Nekateri so se zatekli celo k samotrpinčenju, da bi se očistili grehov. Na štiftarska središča opozarjajo še danes patrociniji Sv. Duh, Sveta Trojica. Gibanje je bilo zatrto leta 1622. Slovenski reformatorji kmečkih smeri niso sprejemali. Niso odobravali nasilja zemljiške gosposke nad podložniki, še manj pa kazali simpatije za kmečke upore. Verjetno je prav dejstvo, da je plemstvo reformacijo v taki meri podprlo, odvrnilo od nje, vsaj ponekod, kmečke množice. Protestantizem je za nas pomemben predvsem zaradi dela, ki ga je opravil na kulturnem področju. Trubar je že kot slovenski stolni pridigar v Ljubljani in Trstu pokazal svoj odnos do slovenskega jezika. Glede na to, da je pridigal od Trsta prek Gorice, spodnještajerskih krajev, Dolenjske in seveda v Ljubljani je bil sposoben preseči ozke dialektalne omejitve. Seveda je izhajal iz svojega dolenjskega okolja, Ljubljana je bila takrat po prebivalstvu največje dolenjsko mesto, vendar je očitno nadgradil deželne razlike. Slovenski jezikovni prostor je torej dojemal celotno. To dokazuje tako njegovo govorjenje o pridiganju v slovenski deželi kot o ustanavljanju Cerkve slovenskega jezika. Književni opus Primoža Trubarja je zelo velik. Prvima dvema knjigama, Katekizmu in Abecedniku je sledilo preko dvajset knjig. Jezikovno najbolj zahtevni so bili prevodi iz Svetega pisma. Gotico v prvih dveh knjigah je zamenjal z latinico, kar je bila zgodovinska odločitev. S prevajanjem knjige knjig je slovenski jezik vstopal v takratno evropsko skupnost jezikov. Trubar je tlakoval pot Juriju Dalmatinu, ki je prevedel Staro in Novo zavezo. Njeno izdajo leta 1584 so plačali, vsak po tretjino, deželni stanovi Štajerske, Koroške in Kranjske. Očitno je bilo plemstvo sposobno preseči deželno organizacijo, čeprav je na njej slonela njegova politična borba proti deželnemu knezu. Slovenski reformatorji so bili evropski tudi po skrbi za versko izobraževanje otrok. V svoja verska prizadevanja so vključili tudi tiskarno, ljubljansko mestno in deželno sodstvo. Uredili so šolstvo na podeželju. Trubar je zahteval slovenske osnovne šole v vsaki fari. V trgih in mestih naj bi poleg latinskega in nemškega jezika imela svoje mesto tudi slovenščina. Osnovne šole naj bi se nadaljevale s srednjimi oziroma višjimi stanovskimi v glavnih deželnih mestih. V bistvu imamo prvič opraviti s sistematičnim in celostnim izobraževalnim