ob Donavi. Rudolf je nato deželi Avstrijo in Štajersko, ki sta bili prosta državna fevda, podelil v fevd sinovoma Albrehtu in Rudolfu. Kranjsko in Koroško je imel v fevdu grof Majnhard Goriško-Tirolski. Člani te rodbine so ovirali Habsburžane na njihovi oblastni poti, vendar so bili prešibki, da bi lahko z njimi obračunali. Morali so jih pridobiti. 1335 je ta veja GoriškoTirolskih izumrla in Kranjska je prišla pod Habsburžane. Koroška je bila vojvodina že leta 976, vendar so šele leta 1077 postali Eppensteinci njeni dedni vojvode. Njihova oblast pa je bila šibka in so jo dejansko izvajali na svojih teritorijih posvetni in cerkveni prejemniki kraljeve zemlje. Posest bamberške škofije je bila do 1535 celo eksteritorialna. Koroški vojvoda tudi ni imel oblasti nad posestjo Goriških grofov. Podoben status sta imeli do 1418, ko so izumrli grofje Ortenburški, za katerimi so dedovali Celjani, grofiji Ortenburg in Strmec, ki sta postali del celjske kneževine. Po Eppensteincih, ki so prvi kazali željo po deželnoknežji oblasti, so leta 1122 postali koroški vojvode Spanheimi. To so ostali do izumrtja leta 1269. Njihova oblast je bila omejena samo na trikotnik Št. Vid–Celovec–Velikovec. Št. Vid je bil glavno mesto in sedež rezidence, vojvodskega in ograjnega sodišča. Celovec je postal glavno mesto šele leta 1518, ko ga je Št. Vid izgubil, ker je 1515 kazal simpatije do upornih kmetov. Bernard Spanheimski (1202–1256) je prvi, ki se je označeval kot deželni knez in sodnik dežele. Njegov sin Ulrik je uspel na Kranjskem. Proti koncu stoletja se že omenja deželno pravo. Kljub naslovu pa oblasti niso mogli uveljaviti v vsej deželi, zlasti ne proti škofiji Bamberg. Češki kralj Otokar II. Přemysl je po Ulrikovi smrti zasedel tudi Koroško. Po njegovem koncu leta 1278 so postali koroški vojvode Tirolsko-Goriški grofje in obdržali naslov do 1335, ko so ga dobili Habsburžani. Toda tudi tu so nastopili kot problem grofje Celjski. Po njihovi smrti leta 1456 Habsburžani niso dobili samo njihove posesti, ampak tudi prednjo grofijo Goriško z Lienzom, vendar so jo morali dati prejšnjim lastnikom v zastavo. S tem se je deželnoknežja posest podvojila. Leta 1535 so dobili še posest bamberške škofije in koroška dežela je postala enotna. Goriška je nastala iz posesti in deželskih sodišč Goriških grofov na Krasu in v srednjem Posočju, pravi najboljši poznavalec njene