Razlog za grenkobo vodilnih nemških politikov, predvsem iz konservativnega tabora, je nepripravljenost nekdanjih pripadnikov Rafa, da bi se skesali, in njihovo razglašanje umorov za – taktične napake. »Nekdanji storilci skoraj nič ne pripomorejo k spravi. So izredno daleč od kesanja. To zahteva trpljenje svojcev žrtev,« je z razočaranjem ugotavljala socialdemokratska pravosodna ministrica Brigitte Zypries. Še več, po prepričanju ministrice so mnogi Nemci predolgo gledali žrtve skozi oči njihovih morilcev (po raziskavi iz leta 1971 je šestina mlajših od 30 let v Zahodni Nemčiji kazala simpatijo do Rafa); v njih niso videli posameznikov, ampak predstavnike sistema. Prejšnji mesec je val ogorčenja sprožil Rolf Wagner, nekdanji pripadnik Rafovega odreda Ulrike Meinhof, ko je izjavil, da je bila Schleyerjeva ugrabitev upravičena. Terorista, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo zaradi vpletenosti v njegovo ugrabitev in usmrtitev, je pred štirimi leti pokojni predsednik Johannes Rau pomilostil. Vprašanje milosti za teroriste je še vedno žgoča tema, čeprav sta za zapahi samo še dva nekdanja člana Rafa (letos sta bili pogojno izpuščeni Brigitte Mohnhaupt in Eva Haule). Na predsednika Horsta Köhlerja je prošnjo za pomilostitev naslovil Christian Klar, ki se – tako kakor številni drugi teroristi – ni ne skesal ne pripomogel k razkritju resničnega poteka in neposredno odgovornih (obsojeni so bili kot skupina). Še več, na začetku leta je na neko okroglo mizo, posvečeno Rosi Luxemburg, poslal pozdravni govor, v katerem je ostro kritiziral kapitalistično družbo. Zahteval je izvršitev poraza kapitala in odprtje vrat drugačni prihodnosti. To seveda ni neposredno vplivalo na predsednikovo negativno odločitev o njegovi prošnji, v precejšnem del javnosti pa je imelo negativen odmev, češ, takšni ljudje – kot je izjavila Schleyerjeva vdova – si ne zaslužijo milosti. Sicer je bilo doslej pomiloščenih osem teroristov, Wagner je bil zadnji med njimi.