MŠ: Ne, ne, ne. Film mi je zelo všeč. Bega me, da je Orson Welles verjetno edini režiser v zgodovini, ki se je namenil posneti najboljši film vseh časov. V tem smislu vidim to kot nekakšno žanrsko oznako. Super. Rekel je, da bo posnel najboljši film vseh časov, in ga je posnel. Ne poznam nobenega drugega režiserja, ki bi rekel, da je to, kar snema, najboljši film vseh časov. Drugo, Državljan Kane dolgo časa ni bil najboljši film vseh časov. V prvih anketah filmskih kritikov v tej isti reviji, Sound&Sight, ki je pozneje kanonizirala Državljana Kana kot najboljši film vseh časov, ga sprva sploh ni bilo. Bili so drugi filmi, bili so drugi filmi Orsona Wellesa. Še huje, bili so filmi Orsona Wellesa, ki jih on sam sploh ni dokončal, ampak so jih dokončali producenti, ker se jim je sam odrekel. Ta pot do najboljšega filma vseh časov je paradoksna in zakomplicirana. Treba je vedeti, da se imajo filmski kritiki za neke vrste elito. Za vzvišene, najpametnejše ljudi na svetu, najbolj sofisticirane. In, jasno, nihče med njimi noče izpasti idiot. Kogarkoli boš vprašal, kateri film je najboljši, bo avtomatično rekel, da Državljan Kane, da ne bi izpadel bebec. Zato Državljan Kane tako dolgo dobesedno živi na izposojenem času. Težko si predstavljam, da bi lahko vsem tem kritikom z menoj vred, ki so zrasli v zadnjih štiridesetih letih, Državljan Kane pomenil več kot Boter ali Nashville. Ne ravno presenetljivo: na tej lestvici, ki jo objavljajo vsakih deset let, zmeraj višje leze prav Boter. Sam sem že pred časom pisal, da me ne bi nič presenetilo, če bi ob naslednji objavi Boter prevzel prvo mesto. Je pa res, da je težko primerjati Botra in Državljana Kana, ker sta nastala v povsem drugačnih časih. Botra lahko danes še gledaš kot sodoben film, Državljna Kana pa nujno gledaš kot nekaj arhaičnega, kot nekaj dobrega starega, ampak do katerega kažeš simpatije s pokroviteljstvom: ker je tako staro, da je lahko samo še dobro.