Pričakovati je bilo polemiko v zvezi z vojaškim pogumom Italijanov. .Questi barbari trattano li Italiani per poltroni e manigoldi/, je zapisal neki Italijan 6. avgusta 1527 (42). Zdelo se je, da so klavrno prihajanje in odhajanje Ligine vojske, šibek odpor državljanov Rima zoper cesarske dokazali, da je vojna vrlina zapustila Volkuljine sinove. Paolo Giovio je svojih Historie pozneje zapisal, da .so nas tuji narodi, ki smo jim dotlej vlivali strah, začeli prezirati/ po izgubljenih bitkah na začetku stoletja (43). Pietro Corsi, eden izmed ubežnikov iz oplenjenja in Valerianov prijatelj, je v Parizu objavil De romanae urbis direptione, v katerem poroča o strahotah maja 1527, da bi zdramil mednarodno mnenje v prid ubogih Rimljanov. Prišlo je zbližanje med papežem in cesarjem, upor Florence, zadnje praske v vojni. Neki prijatelj je Pietra Corsija opozoril, da je Erazem v svoj slavni zbornik Adagiorum collectanea že leta 1520 vsatavil, v izdaji iz leta 1533 pa na častno mesto postavil za Italijo zmerljivo formulacijo (44). Ko je avtor komentiral rek: Myconii calvi (.plešasti Mikonci/), ki označuje nekaj izjemnega, nenajdljivega, je hudomušno navedel še tele druge redkosti: .kultiviran Skit, bojevit Italijan (Italum bel-lacem), neoporečen trgovec, pobožen vojak, pošten Kartažan/. Corsi je zaradi teh dveh nespoštljivih besed napisal ognjevit protest, Defensio pro Italia, v katerem se je kazalo živahno protierazmovsko čustvo, razburjeno zaradi neštetih namigov in kritik. Tema, ki je bila sprva drobna, se je dvakratno razširila: Erazem prezira Italijane. Nima prav. Njegovo norčevanje meri očitno na sedanjo Italijo, to pa je malopridno, saj bi lahko v vojnah našega časa našteli precej dejanj, ki kažejo pogum in sposobnost. Vse je bilo zgubljeno zaradi političnih kosanj in zaradi nezmožnosti, da bi se združili. To pa je tudi vse. Ta ugotovitev se je pozneje neprenehoma pojavljala v italijanski zgodovini. Omenili bi lahko nekaj junaštev, denimo obrambo Frosinona (45), in Corsi tega ni izpustil.