Vse se je začelo na oddelku z novoletnimi okraski. Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da sem bila od nekdaj srebrna in da so se mi zdele zlatke nekako nedorasle novemu tisočletju. Zlat nakit je bil zame brez vrednosti, zlate tkanine znak pomanjkanja okusa in bog pomagaj tistemu, ki ima kaj zlatega v stanovanju. Ko sem se tako čisto nedolžno sprehajala med novoletnim kičem, me je spreletelo. Srebrni okraski so se mi zdeli hladni in dolgočasni. Zagrabila me je panika. Kaj se je zgodilo? Katera zlata sekta je name napravila tako močan vtis? Sekta gospodinj, ki prisegajo na debele zlate prstane, sekta novih podjetnikov in njihovi zlati roleksi? Ne, kriva so leta. Krivo je obdobje, srebrno obdobje, ki se je prelevilo v zlato. Naše življenje je sestavljeno iz obdobij, ki jih lahko razdelimo tudi po spremembah v okusu. Tako sem imela predkavno obdobje. Takrat nisem razumela tetk, strastnih kofetaric, ki so pozorno spremljale očeta, ki se je trudil kar se da pravično z majhno žlico razdeliti peno na kavi. Kavno obdobje se je pričelo s prvo kavo s smetano. Sledilo je toliko kav s smetano, da sem se tej kombinaciji odpovedala za vedno. Vidimo torej, da se kavno obdobje deli na posamezna podobdobja. Trenutno sem v podobdobju podaljšane z mlekom. Kdo ve, kaj sledi? Mogoče kratka brez?