Velikokrat (še prevečkrat) se zgodi, da ob aktualnem družbenem problemu v kakšni adrenalinsko-debatni televizijski oddaji prisluhnem t.i. strokovnjakom, ki bodo predstavili vse strani problema in možnosti rešitve, toda najprej osupla in nato besna ugotovim, da se bistvu problema, ki ga pozna vsaka branjevka na tržnici, enostavno izogibajo oziroma ga pozabijo izpostaviti. Takrat kot zagreti gledalci rokometne tekme, v kateri trener in »sudja« nimata pojma, besnim pred teve ekranom. Točno to se mi je zgodilo ob problemu kadilcev in nekadilcev v Sloveniji. Najprej sem besnela nad nekadilci, ki niso znali predstaviti našega problema z obstoječim zakonom. Zakon je na papirju resda pravičen in mu pravzaprav nič ne manjka, v dejanskem svetu pa očitno pomeni čisto delanje norca iz nas nekadilcev. Da ponazorim. Kot nekadilka grem na primer v kavarno na kavo s smetano, kjer so štiri mize za kadilce, sosednje štiri pa za nekadilce. Ob takšni pravični razdelitvi prostora med kadilce in nekadilce naj bi bila jaz, nekadilka, zaščitena pred negativnimi vplivi cigaretnega dima? Lepo vas prosim! Še ločeni prostori brez vrat ali z vrati ne funkcionirajo, ker ima cigaretni dim zelo zanimivo lastnost, da potuje po zraku. Dragi kadilci, zelo očitno ima obstoječi zakon luknjo, skozi katero curlja vaš cigaretni dim, po katerem mi potem smrdijo ne le lasje in obleka, ampak tudi spodnje perilo. Zgodba se razpleta naprej. Nekateri nekadilci, ki imajo kaj besede pri vsebinski zasnovi zakonodaje, so očitno zaslutili, da so pa morda nekateri zakoni resda zapisani zato, da bi kaj veljali, in se podali v boj za enakopravnost nekadilcev. Vi, kadilci, ste nas zastrupljali vsa ta leta, zdaj vas bomo pa mi pregnali ali v neprepustne komore ali v skrite kote ulic. To se seveda ne sme povedati na glas, zgodbo je treba primerno piarovsko zaviti v sijajni celofan zdravja. Smo v demokratični družbi, kjer si vsak sam kroji svojo usodo. Kjer ima vsak državljan pravico zrediti se za 200 kilogramov, tako da niti ne more več hoditi, se nažreti steroidov in iz lastnega telesa ustvariti novo človeško obliko, si dodati ali odstraniti moteče dele telesa, gladovno stavkati, jesti samo travo in oreščke… torej lahko tudi kadi in uničuje lastno zdravje, bi sklepali. Če smo iskreni, si vsak dan škodimo tudi na delovnem mestu, ko zavestno sprejemamo velike količine stresa in delovnih nalog. Pa kaj, če zato propade družina ali dobimo raka na črevesju, glavno, da smo pridni in zagnani delavci. Resda je zato državni proračun za zdravstvene storitve bolj obremenjen, toda po vseh izračunih se splača vedno bolj obremenjevati delovno silo. Kljub povečanim stroškom je dobiček dovolj velik, da se račun izide. Toda kajenje se očitno z vidika državne ekonomije enostavno ne splača več. Kljub tobačni industriji. Vse preveč je namreč znanstvenih raziskav, ki poročajo o negativnih posledicah kajenja tako za aktivne kot pasivne kadilce oziroma nekadilce. In ker državna ekonomija deluje po istih principih kot ekonomija podjetja, so neposredni stroški kajenja postali tisti nepotrebni stroški, ki jih je treba drastično zmanjšati in tako povečati konkurenčnost države. Ali vsaj ta sredstva preusmeriti v kaj bolj pametnega, na primer opremo za vojsko. In ker je stranski učinek zmanjšanja kajenja celo višja stopnja zdravja prebivalstva, je bila odločitev gladko sprejeta. Iz države bomo prepodili vse kadilce. Naj ostanejo lepotni kirurgi, fitnes in wellnes centri, alkoholna pijača in vse druge opojne substance, kadilci v Sloveniji niso več zaželeni. Kdo torej ne bi razumel občutkov kadilcev, da so diskriminirani? Popolnoma vas razumem, kadilci vse Slovenije, in vam predlagam naslednjo rešitev, ki gotovo ni zrasla na mojem zelniku, vendar sem jo sama šele zdaj izračunala. Ker ne moremo imeti pošte za kadilce in še ene pošte za nekadilce, verjamem, da boste razumeli, da ob plačevanju položnic pač ne boste mogli kaditi. Toda, da pa človek, ko gre s prijatelji ali sodelavci na pivo ali kavo, ob tem ne bi mogel prižgati enega čika, to je pa nezaslišano celo zame nekadilko. Tako predlagam, da se vsak bar, kavarna ali pivnica odloči, ali se bo v njenih prostorih vil cigaretni dim ali zgolj mestni smog oziroma vaški vetrc z bližnjih njiv. Kadilci bodo torej imeli svojo možnost uničevanja zdravja, mi nekadilci pa svobodno možnost izbire, kdaj si želimo priti domov s spodnjim perilom, ki bo dišal le po arielu in potu, kdaj pa bomo zaradi dobre družbe, ki pa (žal) kadi, žrtvovali nekaj svojega zdravja (kar nam ga še ni uspelo pokuriti v službi) in se podali v dom cigaretnega dima. Et voila, pa je volk sit in koza cela. Helena Primic elikokrat (še prevečkrat) se zgodi, da ob aktualnem družbenem problemu v kakšni adrenalinsko-debatni televizijski oddaji prisluhnem t.i. strokovnjakom, ki bodo predstavili vse strani problema in možnosti rešitve, toda najprej osupla in nato besna ugotovim, da se bistvu problema, ki ga pozna vsaka branjevka na tržnici, enostavno izogibajo oziroma ga pozabijo izpostaviti.