V drugi polovici 19. stoletja je bila vzgoja otrok tako aktualna, da si je o tej temi vsakdo prizadeval izraziti svoje mnenje, nekako v tem času pa se je izoblikoval tudi dotlej neznan pojem mladostništva. Konec 19. in v začetku 20. stoletja otrok ni bil le objekt znanstvenega raziskovanja, temveč je imel v porajajoči se industrializaciji in kapitalizmu tudi vrednost »uporabnega orodja v produkcijskem procesu«, piše dr. Govekarjeva. Za današnji čas povsem nesprejemljivo je bilo takrat dokaj razširjeno prepričanje, da je treba dekleta vzgajati ločeno od fantov, saj morajo deklice oblikovati tako, da bodo ponižne, krotke, vzdržljive in dobre matere. Za vzgojo deklet naj bi bile pristojne le ženske, pri tem pa naj bi jim bili v izdatno pomoč katoliški nauki. Gimnazije so bile, kakor je poudarila avtorica, kot vzgojno-izobraževalne ustanove namenjene izključno dečkom. Prve ideje o koedukaciji so se rodile na prelomu stoletja. Nekoliko burnejše razprave je sprožalo pojmovanje nravnosti in nravne vzgoje, ki je bila poleg učnih vsebin nepogrešljivo orodje za dosego gimnazijskih vzgojnih smotrov, tj. moralno, socialno, vedenjsko in mišljenjsko oblikovanje osebnosti dijaka. Kopja so se že takrat lomila glede tega, ali naj nravna vzgoja temelji na laičnosti ali na verskih naukih, a v praksi je seveda obveljal slednji pristop. Pomembno vlogo pri tem je igral tudi učitelj, ki je moral s svojimi osebnostnimi lastnostmi učencem biti za zgled.