Ko spregovori srce ... se rojevajo nežne pesmi. Ljubka Šorli (1910-1993), ki je po psihološko-umetniški konstituciji vse prej kot upornica ali revolucionarka, se je v pesmih pogosto oklepala višjih ciljev, predvsem vrednot katoliške tradicije in velike vere v slovenstvo, v svoj narodnostni rod. Upornost se v posameznih elementih njene poezije sicer kaže, a bolj v pokončni drži kakor v akciji, bolj kot navdih kakor pa boj. Kljub temu je njen lik v širšem slovenskem merilu skoraj prezrt, spregledan, če ne celo podcenjevan. Slednje za Primorce seveda ne drži. Ljubka Šorli je že postala del mita, katerega jedro je njen kruto umorjeni mož Lojze Bratuž ; fašisti so ga prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom, kar je povzročilo dolgotrajno agonijo. Pa še nekaj je, zaradi česar Šorlijeva verjetno (še) ni bila »vzeta na slovenski Parnas«. Njeno pesnjenje je namreč na vsej črti zaobšlo moderne tokove in pesnica se ni, kot ugotavlja Marija Pirjevec, »nikoli prepustila eksperimentiranju, tudi tedaj ne, ko ji je bilo po vojni modernistično pesniško iskanje dostopno«. Poezija Ljubke Šorli, še zapiše, je »urejena v geometrijo kitice, metra in rime, podvržena pogosto strogim pravilom sonetne oblike«. »Starokopitno« držo v najbolj turbulentnih časih pisanja je pesnica sama razlagala kot njen intimni mimezis, kot odsev njene notranje strukture, ki kliče po redu, urejenosti, pesniškem zlatem rezu. Pogosto se je zato pustila zapeljati klasičnim oblikam, na primer sonetu, in s tem zavestno ignorirala različne jezikovne atrakcije, ki so vzbujale pozornost celo pri analfabetih. Dodajmo, brez nasilja nad jezikom in z izpovedno virtuoznostjo, s katero je izrazila veliko motivne pestrosti, je najpogosteje pesnila o naravi, pokrajini, ljudeh, ljubezni, religioznih temah (s panteistično razsežnostjo), domovinskih in narodnostnih travmah ... skoraj vedno pa je bila temeljna »parabola« njene lirike uglašena humanistično in v duhu nekakšne sprave vseh zlih pojavov sveta. Kot bi se pesnica nenehno pogovarjala s svojim »srcem«, z moralno-etično srčiko in iskala odrešitev v ljubezni. Kar nekaj njenih besedil je sicer uvrščenih v zbirko Slovensko pesništvo upora 1941-1945, toda v teh pesmih ne gre za upornost v smislu netenja sovraštva ali pozivanja v boj, temveč zgolj za kronikalno zabeležko trenutnega stanja, predvsem fašističnega terorja.